Pepelnica
- Pepelnična sreda
Na sredo po pustnem torku nastopi pepelnica
in s pepelničino sredo se začenja post.
Na samo pepelnično sredo pa velja strogi
post.
Včasih je polnočni zvon označil začetek
posta. Do nedavnega je veljala pepelnica
za sopraznik in sveti dan.
Verniki hodijo k maši, ki se je
opravljala v spokorni vijolični barvi. Včasih
je tudi vsak pristopil k pepeljenju.
- Mašnik je s pepelom “lanskih” oljk
pokrižal čela vernikom in izrekel znane
biblijske besede: “Spominjaj se,
da si prah in da v prah se povrneš.”
- Prav je, da na pepelnico sklenete,
da se boste ves postni čas odrekli nečemur,
kar vas veseli. Ali ne boste jedli določene
prehrane, pili določene pijače, si ne
boste ogledali, kar vas veseli, pomagali
komu, ki je pomoči potreben ipd.
Lahko začnete z malimi stvarmi. Če boste
nadaljevali z odpovedjo, temu, kar prinaša
ta svet, boste z leti dobili mnoge kreposti.
Spomni se človek, da
si samo popotnik po poti do večnega Življenja!
Pepelnična sreda -
Pepelnica
Besede patra Elije, italijanskega
redovnika, ki živi v ekumenski skupnosti:
Joel 2, 12 – 18; Ps 50; 2 Kor 5, 20 –6,2;
Mt 6,1 – 16 –18
Začenja se nov liturgični čas. Začenja
se čas posta s strogostjo in z obredom pepelenja.
Pred razmišljanjem o evangeljskem odlomku
se želim ustaviti ob duhovnem pomenu tega
obreda.
Ali nas morda mora Cerkev spomniti,
da bomo morali umreti? Ali sploh imamo
potrebo po tem, da nas nekdo o tem prepriča?
Gotovo malokrat razmišljamo o smrti, in
se vedemo kot nesmrtni, in dobro je, če
nas kdaj pa kdaj kdo spomni, da resničnost
ne sledi našim sanjam.
Toda smisel obreda pepelenja ima zelo
drugačen pomen in težo. Omenimo najprej
pripoved o stvarjenju Adama, ko je Bog vzel
prah zemlje, ga oblikoval in mu s svojim
dihom vdahnil življenje.
V psalmu 50 vidimo, da je Bogu všeč skrušeno
in skesano srce. Ta izraz pride iz besede
conterere (lat.) in meri prav na to: spremeniti
srce v prah.
Kadar smo žalostni in potrti, ko pretrpimo
neko žalitev in krivico, ko trpimo v preizkušnji,
ne da bi se upirali ali razjezili, takrat
je naše srce kot zmleto ali stolčeno v prah.
Postane prah, kadar nima več pravice,
da bi napredovalo ali zahtevalo nekaj svojega
nazaj.
Takrat začne delati Bog. Kot je
prej vzel prah zemlje, vzame sedaj naše
srce in ga oblikuje na novo, ga preoblikuje,
in naše srce se prerodi kot novo. Sposobno
je novih sentimentov (čustva, doživljanje),
bolj človeških in bolj Božjih hkrati.
To je pravi smisel postne spokornosti:
ponovno izročiti Bogu svoje srce, da
bi ga on lahko na novo oblikoval. Torej,
če se naučimo doumeti smisel skrivnosti,
ki jo živimo, bo srce odkrilo nove moči,
da bi to skrivnost živelo v globino in končno
našlo veselje, ki ga išče, kljub vedno prisotnim
bolečinam.
- V oči nam lahko pade nasprotje med
strogostjo obreda in med vso spokorno
postno potjo z njeno navidezno »lahkotnostjo«,
h kateri Jezus vabi svoje učence: »Kadar
se vi postite, se ne držite čemerno
kakor hinavci /…/. Kadar pa se ti postiš,
si pomazili glavo in umij obraz …«
To je nasprotje med spokornostjo po meri
in okusu človeka ter med spokornostjo, ki
je všeč Bogu.
- »Spokornost« zahteva
neko žalost, nekakšno »sceno«
v kateri se človek giblje in ki privlači
poglede drugih. »Spreobrnjenje«
pa zahteva prenovo, nov pogled, nove
okuse, nov čut. Lastnosti prenove pa
so lahkotnost, svežina in veselje. Resni
smo, a ne resnobneži. Smo veseli, a
ne površinski. Zakaj je tako?
Spreobrnjenje je vrnitev k intimnosti
in zaupnosti, k temu, da vedno bolj intenzivno
zaznavamo prisotnost Tistega, ki nas je
vzljubil in nas kliče v svojo ljubezen.
Takrat zgine »scena«, bodisi
notranja ali zunanja. Scena, kjer ni intimnosti,
in takšno sceno lahko igramo na zunaj, da
bi nas drugi fizično opazili. Je pa tudi
notranja »scena«, ki zadeva
nas same.
- V nas je nekakšna skrivna
tv kamera, ki nas skuša poboljšati in
nas nikoli ne zapusti (naši ideali popolnosti,
podobe o nas samih, ki jih skrbno čuvamo,
občutek pomembnosti, ki jo želimo ohraniti
za vsako ceno …).
- A tako nam nikoli ne uspe vstopiti
v skrivno kamrico in biti z Bogom ter
mu služiti brez egocentričnih razlogov.
Namen spokornosti je, da se umaknemo
s te scene, da odstranimo tudi sceno
samo. Če spokornost ne rojeva intimnosti,
je pač zgrešila svoj namen.
Drug vidik spokornosti imamo v Pavlovi
spodbudi, naj bomo sodelavci Božji, sodelavci
skrivnosti sprave, kjer bi ljudje lahko
izkusili Božjo ljubezen.
- Ljudje večkrat izvršujemo
dela pred ljudmi in zaradi ljudi. S
tem jih oropamo priložnosti, da bi se
priklonili pred Bogom in mu dajali slavo.
Izvrševati dela pred Bogom pa pomeni
vstopiti v skrivnost sprave, vanjo vključiti
potrebo našega srca po tem, da bi mi bilo
odpuščeno in bi si lahko medsebojno odpuščali.
To je znamenje Božje ljubezni, ki nas je
dosegla. Vsaka oblika spokornosti, ki je
Bogu všeč, nam omogoča vstop v to skrivnost
sprave, kjer po resničnosti doživete ljubezni
ni več prostora za »sceno« na
zunaj niti v nas samih. (Prevedla s.
Meta Potočnik)
Pepelnica in pomen
pepela
Spreobrni se in veruj evangeliju! - Izreče
duhovnik, ko na pepelnično sredo potrese
pepel na glavo. Verovati evangeliju pomeni
verovati v držo ljubezni – in ne egoizma,
pa naj ves svet še tako trdi, da je le-ta
edini način preživetja. Verovati v pot odnosov
in povezanosti – in ne zaskrbljenosti zase,
pa čeprav je včasih veliko silnic, ki človeka
držijo zagledanega vase.
- Pepel – simbol človekove
minljivosti, krhkosti, moralne in bivanjske
omejenosti. S tem je zaznamovana naša
eksistenca. Kdo ne izkuša trpljenja
in nesmisla trpljenja? Kdo ne izkuša
na tak ali drugačen način zaznamovanosti
z grešnostjo? Kristus prihaja prav za
to in prav za tebe.
- Pepel – znak spokornosti,
da bi priznal/-a svoje zgrešnosti ter
upal/-a v Božje usmiljenje.
- Pepel - simbol človekove
pokore, spokorjenosti, želje spremeniti
kaj v življenju, morda celo spremeniti
kakšno področje v življenju.
Morda se niti ne zavedam, da hodim napak,
morda pa že dolgo časa vem, da moram kaj
spremeniti – pa niti ne upaš, da je sploh
mogoče, oz. nikdar se ne obrneš na Kristusa,
ki ti v tem želi pomagati.
Pepelnica: nekatere
slovenske šege in navade
Poseben običaj na pepelnico pa je vlečenje
ploha. Dekleta, ki se v predpustu niso omožila,
bi morala vleči na ta dan za kazen ploh.
O tem poroča že Valvasor, ki pravi, da
so morala dekleta, ki so se približevala
tridesetim, pa niso bila oddana, fantom
na vasi nekaj plačati ali pa so morala vleči
ploh.
Ploh je bil na Koroškem težak olupljen
hlod, na katerega je bila pritrjena slamnata
lutka, fantje pa so dekleta priganjali z
biči, če niso pridno vlekla.
Na zadnje so ploh prodali na dražbi,
lutko vrgli v vaški vodnjak, kupnino pa,
kot se spodobi, zapili na naslednjem plesu.
Tako je bila stvar, kar se pusta in pepelnice
tiče, končana do naslednjega leta.
*
obvezno
|
