umrl 6. decembra med 327 in 351, škof
 

Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo svetega Nikolaja, je gotovo eden najbolj   priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove - pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov. Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malokaterega drugega svetnika.

Ne zahodni Božiček

• Je Božiček (Santa, Santa Claus. Claus = Nikolaj), res iz Coca Cole(1931) in materializirane ameriške potrošniške družbe izhajajoča kreatura ali ima tudi kak namen zamenjave. Protestantje, kI ne priznavajo svetnikov, niti Device Marije (Nizozemska, Velika Britanija, Združene države Amerike, Kanada, Avstralija; Skandinavija, pol Nemčije), ki namreč že 200 let vodijo svetovno gospodarstvo, verjetno praznujejo Božička. So morali najti nek nadomestek, da so se izneverili pravovernemu katolicizmu.
  Sveti Miklavž hodi na večer pred njegovim godom (god ima 6. decembra in ne 25. decembra, ki je Božič, praznik Kristusovega rojstva), v večino domov. Kjer napolni krožnike na mizah, nogavice ali čevlje na okenskih policah, seveda pod pogojem, da je bil lastnik priden.
  Ampak tudi malo manj pridne obdari, le šibo je priložil za starše, za vsak slučaj. Sveti Nikolaj je eden najbolj priljubljenih svetnikov. Pri nas se je uveljavilo tudi ime Miklavž. Ljudje so do tega svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika ohranili posebno ljubezen in prav okrog njega se je spletlo mnogo različnih legend. Neki družini naj bi pomagal, tako da je na skrivaj skozi okno ali skozi kamin metal denar. (Prizori Božička, ki skozi dimnik nosi darila)

 Ne sibirski dedek Mraz,

• ki je komunistična Vir 2, Vir3(*Iskreno se opravičujem  forumu Iskreni.net, ker je link kazal na njihovo že zamenjano stran. W.)zamenjava svetega Miklavža. (tako imenovani "humani" sistem, res ni moglel ljudem, posebno še otrokom, vzeti vsega, da se je lahko kazal "v dobri luči"),

ga nista izpodrinila pri ljudstvu, ki je ohranilo ljubezen do tega svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika. Če o njem ne pišejo listine in pisatelji njegovega stoletja - zato pa ljudstvo nikoli ne pozabi tistega, ki mu je izkazal ljubezen in usmiljenje.

Kakorkoli že, vpliv dobrote svetega Miklavža je tolikšen, da imajo slovenski otroci vseh starosti, v decembru kar tri priložnosti za veselje!

V njegovem spominu je živel dobri škof od roda do roda dalje do današnjih dni in ob njem so se razcvetele legende, zlasti v poznem srednjem veku, kakor cvetlice hvaležnega spomina. Pobožna vera mu je pripisala kopico čudežev.

• Na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene krvnikovega meča. Rešil je tri obsojence na smrt, tako da se je v sanjah prikazal cesarju in prosil za njihovo pomilostitev. Po drugi verziji je zagrabil za krvnikov meč.

• Ob hudi lakoti je srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro. V času lakote v Miri, je izprosil le 100 mernikov z neke ladje, ki je bila namenjena cesarju v Rim. Zagotovil je, da kljub temu s pomočjo njegove molitve pri oddaji ne bodo imeli primanjkljaja, kar se je izkazalo za resnično. Tako je svoje občestvo lahko prehranjeval še leta in delil celo semena.
• Naslednja legenda pravi, kako se mu je hotela maščevati poganska boginja Diana, ker je posekal drevo, ki ji je bilo posvečeno. Ta  je preoblečena v nuno, dala romarjem, ki so želeli obiskati škofa, stekleničko zastrupljenega dišečega olja. Ko so mu romarji dali stekleničko, jo je takoj vrgel v morje, ki je zagorelo. Druga verzija te legende pa pravi, da  je rešil ladjo, ki se je znašla v težavah na morju. Na njej so bili trije romarji iz Efeza, ki so v Dianin tempelj(?) prevažali sveto olje namenjeno za neko krščansko kapelo. Nikolaj se je podal na krov, umiril vihar in ladjo varno pripeljal v pristanišče.

Zmerom in povsod je prijazen pomočnik, ki ne odreče nikomur v stiski. Zato je razumljivo, zakaj se ljudska duša s takim zaupanjem obrača na tega svetnika.

Bil je v 4. stoletju škof v Miri v Likiji, v današnjem Demru v turškem okrožju Antaliji. Živel je pobožno, bil je dober do bližnjega, do sebe pa oster. V njegovem življenjepisu (P. Giry: Življenje svetega Nikolaja) beremo: Evfemij, bogat, a zelo pobožen in dobroten mož, je bil njegov oče in Ana, sestra prejšnjega nadškofa v Miri, njegova mati. Rodil se je šele več let po njuni poroki, ko že nista več mogla pričakovati otrok. Njuna usmiljenost do revežev je dosegla, česar jima narava ni naklonila.

Nebeški sel jima je prinesel veselo oznanilo, obljubil jima je sina, ki jima bo v tolažbo v starosti, imenujeta naj ga Nikolaj; ime pomeni »zmaga ljudstva«.

Vzgojila sta ga v bogaboječnosti in ga poslala v dobre šole. Še čisto mlad je svetnik živel zelo zgledno. Posvetil se je spoznavanju Boga in je sovražil greh. Njegov stric škof ga je posvetil v duhovnika. Prav tedaj mu je kuga pobrala starše. Veliko premoženje, ki ga je podedoval, je razdelil med reveže. Njegov stric je sezidal samostan in za opata v njem postavil Nikolaja.

Ta se je v svoji veliki skromnosti branil te službe, naposled se je dal preprositi od redovnih bratov, da je prevzel mesto predstojnika in ga upravljal z veliko modrostjo. Po stričevi smrti se je odpravil na romanje v Sveto deželo.

Pripoveduje se, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo na izpraznjeni škofovski sedež; zbrali so se h goreči molitvi in prosili Svetega Duha za razsvetljenje. Sklenili so, naj bo za škofa tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. In glej, Nikolaja, ki o vsem tem ni nič vedel, je Bog pripeljal v cerkev in ga tako postavil za škofa.

V tistih časih zadnjih preganjanj kristjanov za časa cesarja Dioklecijana je moral biti zelo pogumen in razumen, kdor je opravljal škofovsko službo. »Če naj imajo moje besede moč, da bodo segle do srca, moram svojim ovčicam biti za zgled v vseh krepostih,« je imel navado reči in se je po teh besedah tudi ravnal; bil je usmiljen in dobrotljiv, živel je čisto, se postil in spal na golih tleh, že pred svitom je zbral svoje duhovnike k skupni molitvi.

Naposled so prijeli tudi njega in ga vrgli v ječo, kjer je veliko pretrpel in zato tudi dobil častni priimek spoznavalec. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo za državno vero, se je škof vrnil v Miro. Na koncilu v Niceji je z drugimi škofi obsodil Arijeve zmote. Umrl je v visoki starosti okoli leta 350.

Sveti Nikolaj je kmalu postal eden najbolj znanih svetnikov v vsej vzhodni Cerkvi, najprej v Grčiji, nato v Rusiji, kjer so ga sprejeli za narodnega zavetnika. Ruski carji in veliki knezi so imeli njegovo ime. Ob koncu 9. stoletja je s sijajem prekosil vse druge svetnike vzhodne Cerkve in so ga častili takoj za božjo materjo Marijo.

Že v 6. ali vsaj v 7. stoletju je njegovo češčenje prišlo tudi v zahodno Evropo; središče tega češčenja je bilo najprej v Rimu, v deželah severno od Alp je to češčenje pospeševala Teofana, žena cesarja Otona II., ki je bila Grkinja po rodu.

Nove pobude je dobilo to češčenje v 11. stoletju. V letu 1086 je pristala na obali Mire ladja iz Barija. Poročilo pripoveduje, da je oborožena četa vdrla v cerkev svetega Nikolaja, s silo odprla sarkofag, v naglici odnesla svetnikove kosti in jih odpeljala v Bari. Kraje svetniških relikvij so bile v srednjem veku pogoste. Ugrabitelji so se izgovarjali, da so svetnikove relikvije odnesli zato, da so jih rešili pred neverniki.

Gotovo je, da se za to niso odločili toliko iz pobožnih nagibov kakor zato, ker so hoteli imeti dragocene kosti svetnika, od katerega je mesto Bari pričakovalo varstvo in blagoslov za svojo plovbo, za sijaj in moč mesta. Papež Urban II. je posvetil kripto, v kateri še danes počivajo svetnikove kosti.

Po nekaterih poročilih so svetnikove kosti odnesli iz Mire trgovci, po drugih pa križarji. Neki turški zapis pravi naravnost: »Italijanski morski roparji so svoje dni oropali grob v Miri.« V Bariju še danes z velikimi slovesnostmi vsako leto 9. maja obhajajo spomin prevoza svetnikovih kosti. Kip svetega Nikolaja vozijo po morju, romarji in verniki najamejo male čolne in ga v procesiji spremljajo; zvečer se s kipom vrnejo v mesto in ga v procesiji neso skozi mestne ulice.

Posebne slovesnosti v čast svetemu Nikolaju so bile aprila in maja 1957, ko so prvič po prenosu svetnikovih relikvij v Bari (1087) odprli grobnico, opravili tako imenovano kanonično priznanje svetih moči (kosti), jih izpostavili češčenju vernikov ter jih nato spravili v na novo zgrajeno grobnico v obnovljeni starodavni kripti. Te slovesnosti so združili s študijskimi in liturgičnimi predavanji, posvečenimi zlasti Vzhodu in vprašanju zedinjenja.

Naravno je, da so temu svetniku že zgodaj začeli postavljati zlasti ob vodah in v pristaniških mestih cerkve in kapele. Prvo kapelo svetemu Nikolaju v čast je v Carigradu dal zgraditi cesar Justinijan. Cerkev s sarkofagom s svetnikovimi kostmi v Miri je bila ena najbolj slovečih božjih poti za vzhodne kristjane. Silni val češčenja svetega Nikolaja, ki ga pozna ves krščanski svet, je našel tudi na slovenskih tleh mogočen odmev.

Kako izjemno priljubljen je sveti Miklavž v Sloveniji, govori že dejstvo, da  mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva, 116. Med njimi tudi kar polovica slovenskih stolnic.

• Stolnica svetega Nikolaja v ljubljanski nadškofiji
• Stolnica svetega Nikolaja v murskosoboški škofiji
• Stolnica svetega Nikolaja v novomeški škofiji

Kako zelo priljubljen je sveti Miklavž pri nas, se kaže tudi v številnih umetnostnih spomenikih, srednjeveških freskah, oltarnih slikah in poznejših umetninah.

Tako je škof Tomaž Hren (1597-1630) dal poslikati šenklavško stolnico s prizori iz legende svetega Miklavža. Podobno vsebino imajo freske v sedanji stolnici, delo G. Quaglia v letih 1703-1706. Šenklavž, kot stolnico še danes imenujemo, je bila nekoč cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev, ki so si tega svetnika izbrali za svojega zavetnika.

Prizore iz njegove legende srečujemo po mnogih drugih naših cerkvah: prizor obdaritve treh mladenk kaže freska iz 15. stoletja v Goropekah pri Žireh, prizor ob viharju na morju je upodobljen na freski v cerkvi na Verdu pri Vrhniki iz 15. stoletja in na Visokem pod Kureščkom, delo Janeza Ljubljanskega iz leta 1443. Oba prizora vidimo tudi na freskah v križevi kapeli Marijine cerkve na Ptujski gori iz časa okoli leta 1420. Slikarski krog Janeza Aquile je leta 1389 v Turnišču upodobil prizor posvetitve svetega Nikolaja v škofa.

Koliko kipov v lesu in kamnu po oltarjih slovenskih cerkva nam ga predstavlja v prikupni podobi škofa, kakršen živi v predstavnem svetu že stoletja in stoletja. Notranjci so svetega Nikolaja tako častili, da so njegov god uvrščali med največje letne praznike, kot sta sveti dan in velikonočna nedelja. Odsev češčenja tega svetnika na Slovenskem pa je tudi miklavževanje, ki nam ga je obširno in lepo opisal Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev (4. knjiga, str. 18 do 43).

A ne samo na Slovenskem in v alpskih deželah, tudi drugod po Evropi je še danes zelo razširjeno češčenje svetega Nikolaja: v Rimu mu je posvečenih 26 cerkva, ena bolnišnica in več oratorijev iz 9. in 10. stoletja. V Rimu so pred kakšnimi dvajsetimi leti odkrili njegovo najstarejšo ohranjeno sliko v cerkvi Stare svete Marije (S. Maria Antiqua) iz začetka 8. stoletja. V Franciji in Nemčiji bi lahko našteli čez 2000 cerkva svetega Nikolaja, v Angliji okrog 400 in na Islandiji nad 40.

Sveti Nikolaj ima pomembno mesto v zgodovini Slovanov. Svetniku so se priporočali ne le pomorščaki z italijanske strani Jadranskega morja, marveč tudi z dalmatinske, ki so ga izbrali za svojega zavetnika. Zdelo se jim je, da je njihovo življenje in delo na morju najbolj zavarovano, če se izročijo varstvu svetega Nikolaja. Ime Nikolaj je zelo pogosto krstno ime ob vsej dalmatinski obali. Srbska kraljevska rodbina Nemanjićev je pogosto romala na grob svetemu Nikolaja v Bariju.

Ruska cerkev ima za svetega Nikolaja kar dva praznika; 6. decembra obhaja njegov god, 9. maja pa se spominja prenosa svetnikovih relikvij v Bari; tega dne (9. maja) naj bi se zgodil v Rusiji celo prvi čudež na svetnikovo priprošnjo: po nekem starem izročilu je pred cerkvijo svete Modrosti v Kijevu utonil v razburkanih valovih Dnjepra deček, ki je potem čudežno oživel.

Lepa je liturgična molitev na praznik 9. maja, v kateri je med drugim rečeno, da je sveti Nikolaj »zasijal kot sonce, ki nikoli ne zaide, polno najsvetlejših žarkov, odganja hudo od preizkušanih ter rešuje hudega tiste, ki se obračajo k njemu ... Vstal je kot zvezda od vzhoda do zahoda ... da se raduje mesto Bari in vesoljni svet z njim«. V stari Rusiji je bil 9. maj državni praznik; delo je počivalo in javni uradi so bili zaprti.

V Rusiji so med vsemi svetniki najbolj častili svetega Nikolaja. V vsakem mestu mu je bila posvečena vsaj ena cerkev, v vsaki cerkvi je stala na vidnem mestu ikona z njegovo podobo, pred njo so gorele sveče zlasti ob četrtkih, ki je bil četrtek ves posvečen svetemu Nikolaju. Po starem izročilu je bilo v Novgorodu toliko Nikolajevih cerkva, kolikor je dni v letu. Spomladi so v čast svetniku opravili procesijo, pri kateri so nosili njegovo sliko poleg slike nadangela Mihaela.

Njegovo češčenje ni bilo razširjeno samo med pravoslavnimi, marveč tudi med Judi, muslimani in celo poganskimi plemeni onkraj Urala. Dasi je bilo temu češčenju primešanega tudi nekaj praznoverja in izmaličenih verskih oblik, tudi to jasno potrjuje veliko priljubljenost svetega Nikolaja v stari Rusiji.

Sveti Miklavž kot zavetnik in priprošnjik (nazaj na besedilo)

Poleg mornarjev, trgovcev in popotnikov so se svetemu Nikolaju priporočale zlasti mlade neveste za srečno poroko, kar je gotovo v zvezi s čudežno zgodbo o treh sestrah, ki jih je svetnik rešil sramote in jim pomagal do poštenih ženinov. Številne cerkve svetega Miklavža ob tekočih vodah pričajo, da je svetnik zavetnik splavarjev, mlinarjev in žagarjev. Na Koroškem se mu priporočajo tudi drvarji.

Prav tako je tudi zavetnik revežev, Rusije in Lotaringije, zavetnik otrok, devic, dečkov - zborovskih pevcev, učencev in učiteljev, romarjev in potnikov, ribičev in trgovcev z ribami, kmetov in mesarjev, pekov, trgovcev z žitom in semeni, trgovcev, sodarjev, pivovarjev in izdelovalcev žganja, gostilničarjev in trgovcev z vinom, tkalcev, izdelovalcev trakov in gumbov, trgovcev s čipkami in blagom, delavcev v kamnolomih in kamnosekov, zdravnikov, svečarjev, trgovcev z mešano robo, proizvajalcev in trgovcev s parfumom, odvetnikov, notarjev, sodnikov, zapornikov, gasilcev.

Priprošnjik pri nevarnosti poplav in nesreč na morju. Zavetnik proti kraji in za najdbo ukradenih predmetov. Pomočnik pri nepravičnih sodbah in pomočnik v nesreči. (nazaj na besedilo)

 Na začetek strani

• 1. Vir: Župnija Polzela
• 2. Vir: Sl.wikipedia.org
• 3. Vir: Vijavaja.com
• 4. Vir: Tv-as.net
• 5. Vir: Podružnica svetega Miklavža - Apače
• 6. Vir: Student.net
• 7. Vir: Stolna župnija svetega Nikolaja - Murska Sobota
• 8 Vir: Forum Iskreni.net
• 9 Vir:  Blogspot
• 10 Vir: Forum RtvSlo

* obvezno