Katekizem katoliške cerkve

 

PRVI DEL - BOG

IZPOVEDOVANJE VERE

PRVI ODDELEK

»VERUJEM«  -  »VERUJEMO«

1. Kakšen je božji načrt za človeka?

Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln in blažen, je po svojem načrtu iz čiste dobrote svobodno ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti božjega življenja. Ob dopolnitvi časov je GOSPOD Oče poslal svojega Sina kot Odrešenika in Zveličarja ljudi, ki so padli v greh. Sklical jih je v svoji Cerkvi, da po delovanju Svetega Duha postanejo njegovi posinovljeni otroci in dediči njegovega blaženega življenja.

 PRVO POGLAVJE

ČLOVEK JE "ZMOŽEN" BOGA

         "Velik si, Gospod, in hvale velike vreden /.../. K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi" (sveti Avguštin).

2. Zakaj je v človeku hrepenenje po Bogu?

         Bog sam, ki je ustvaril človeka po svoji podobi, je zapisal v njegovo srce hrepenenje po gledanju Boga. Tudi če to hrepenenje pogosto zanikamo,  Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, da bi živel in našel v njem tisto polnost resnice in sreče, ki jo nenehno išče. Človek je po naravi in po poklicanosti religiozno bitje, sposobno, da stopi v občestvo z Bogom. Ta notranja in življenjska vez z Bogom podeljuje človeku njegovo temeljno dostojanstvo.

3. Kako je mogoče spoznati Boga s samo lučjo razuma?

         Izhajajoč iz stvarstva, to je iz sveta in človeške osebe, more človek s samim razumom z gotovostjo spoznati Boga kot izvir in cilj vesolja in kot najvišjo dobrino, resnico in neskončno lepoto.

4. Ali je dovolj sama luč razuma za spoznanje skrivnosti Boga?

          Človek ima pri spoznavanju Boga zgolj z lučjo razuma mnogo težav. Vrhu tega ne more sam stopiti v notranjost božje skrivnosti. Zato ga je Bog hotel razsvetliti s svojim razodetjem ne samo glede resnic, ki presegajo človeško razumevanje, ampak tudi glede religioznih in nravnih resnic, ki same po sebi niso dostopne razumu, da jih morejo spoznati vsi brez težave, s trdno gotovostjo in brez primesi zmote.

5. Kako je mogoče govoriti o Bogu?

         O Bogu je mogoče govoriti vsem ljudem in z vsemi ljudmi, izhajajoč iz popolnosti človeka in drugih ustvarjenih bitij, ki so odsev, čeprav omejen odsev neskončne popolnosti Boga samega. Treba je seveda nenehno očiščevati našo govorico vsega tistega, kar ima v podobi izraženega in nepopolnega, saj dobro vemo, da ne bomo nikoli mogli v polnosti izraziti neskončne skrivnosti Boga.

DRUGO POGLAVJE

BOG PRIHAJA ČLOVEKU NAPROTI

Božje razodetje

6. Kaj Bog razodeva človeku?

          GOSPOD se v svoji dobroti in modrosti razodeva človeku. Z dejanji in besedami razodeva samega sebe in svoj dobrotni načrt, ki ga je v Kristusu od vekomaj naprej določil v blagor človeštva. Ta načrt obstaja v tem, da po milosti Svetega Duha napravi deležne božjega življenja vse ljudi, ki so njegovi posinovljenci v njegovem edinem Sinu.

7. Kakšne so prve stopnje božjega razodetja?

         Bog že v začetku razodeva samega sebe prvim staršem, Adamu in Evi, ter ju vabi k notranjemu občestvu s samim seboj. Po njunem padcu ne prekine svojega razodetja in obljubi odrešenje za vse njune potomce. Po potopu sklene z Noetom zavezo med seboj in vsemi živimi bitji.

8. Kakšne so naslednje stopnje božjega razodetja?

         GOSPOD izvoli Abrama. Pokliče ga, naj odide iz svoje dežele, da bo iz njega naredil "očeta mnogih narodov" (1 Mz 17,5) in mu obljubi, da bo v njem blagoslovil "vse rodove na zemlji" (1 Mz 12,3). Ljudstvo Abrahamovih potomcev bo nosilec očakom dane božje obljube. Bog oblikuje Izrael kot svoje izvoljeno ljudstvo, reši ga iz egiptovske sužnosti, z njim sklene sinajsko zavezo in mu po Mojzesu da svojo postavo. Preroki naznanjajo korenito odrešenje   ljudstva, zveličanje, ki bo vključevalo vse narode v novi in večni zavezi. Iz izraelskega ljudstva, iz rodu kralja Davida se bo rodil Mesija: Jezus.

9. Kakšna je polna in dokončna stopnja božjega razodetja?

         Ta stopnja je uresničena v njegovi učlovečeni Besedi, Jezusu Kristusu, ki je srednik in polnost razodetja. Kristus, edinorojeni učlovečeni Božji Sin, je popolna in nepresegljiva Očetova Beseda. S poslanjem Sina in z darom Duha je razodetje v polnosti dovršeno, tudi če bo morala vera Cerkve v potekanju stoletij postopoma dojemati ves njegov daljnosežni pomen.

         "Ko nam je Bog dal svojega Sina, ki je njegova edina in dokončna Beseda, nam je v njej vse skupaj in obenem razodel in nima več ničesar povedati" (sveti Janez od Križa).

10. Kakšen pomen imajo zasebna razodetja?

         Čeprav ne spadajo k zakladu vere, morejo pomagati, da bi živeli vero samo, če le ohranijo svojo tesno usmerjenost na Kristusa. Cerkveno učiteljstvo, ki mu pripada razločevanje takšnih zasebnih razodetij, zato ne more sprejeti takšnih, ki si domišljajo, da bodo presegla ali popravila dokončno razodetje, ki je Kristus.

Predajanje božjega razodetja naprej

11. Zakaj in kako se božje razodetje predaja naprej?

         GOSPOD "hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in spoznali resnico" (1 Tim 2,4), to je Jezusa Kristusa. Zato je treba, da bi bil Kristus oznanjen vsem ljudem, kakor je sam naročil: "Pojdite in učite vse narode" (Mt 28,19). To se uresničuje z apostolskim izročilom.

12. Kaj je apostolsko izročilo?

         Apostolsko izročilo je dovršeno predajanje Kristusovega sporočila od samih začetkov krščanstva z oznanjevanjem, pričevanjem, ustanovami, bogočastjem, navdihnjenimi knjigami. Apostoli so predali naprej svojim naslednikom, škofom, in po njih vsem rodovom do konca časov tisto, kar so prejeli od Kristusa in dojeli od Svetega Duha.

13. Na kakšne načine se uresničuje apostolsko izročilo?

         Apostolsko izročilo se uresničuje na dva načina: z živim predajanjem božje besede (ki jo preprosto imenujemo tudi izročilo), in s Svetim pismom, ki je bilo zapisano oznanilo o odrešenju.

14. Kakšen je odnos med izročilom in Svetim pismom?

         Sveto izročilo in Sveto pismo sta med seboj tesno povezani in drug drugega deležni. Obe napravljata, da je v Cerkvi navzoča in rodovitna Kristusova skrivnost; obe pritekata iz istega božjega studenca: sestavljata en sam sveti zaklad vere, iz katerega Cerkev zajema svojo gotovost glede razodetih resnic.

15. Komu je zaupana dediščina vere?

         Dediščina vere je zaupana apostolom in celoti Cerkve. Vse božje ljudstvo s pomočjo nadnaravnega verskega čuta ob podpori Svetega Duha in ob vodstvu cerkvenega učiteljstva sprejema božje razodetje, vanj vedno globlje prodira in iz njega živi.  

16. Komu pripada naloga, da obvezujoče razlaga dediščino vere?

         Obvezujoče razlaganje svete dediščine vere pripada samo živemu cerkvenemu učiteljstvu, to je Petrovemu nasledniku, rimskemu škofu, in škofom v občestvu z njim.  Cerkvenemu učiteljstvu, ki je v služenju božji besedi deležno gotove karizme resnice, pripada tudi oblast, da definira dogme (opredeli verske resnice), ki so opredelitve resnic, vsebovanih v božjem razodetju. Takšna oblast obsega tudi resnice, ki so z božjim razodetjem v nujni zvezi.

17. Kakšen odnos je med Svetim pismom, izročilom in cerkvenim učiteljstvom?

         Vsa so med seboj tako tesno združena, da ni enega brez drugega. Vsa skupaj in vsako na svoj način ob delovanju Svetega Duha učinkovito prispevajo k zveličanju duš.

Sveto pismo

18. Zakaj Sveto pismo uči resnico?

         Zato ker je Bog sam avtor Svetega pisma: zaradi tega je navdihnjeno in brez zmote uči tiste resnice, ki so potrebne za naše zveličanje. Sveti Duh je namreč navdihoval človeške avtorje, ki so zapisali vse to in samo to, kar nas je Bog hotel naučiti. Krščanska vera seveda ni "religija knjige", ampak je religija "božje besede", ki ni "zapisana in nema beseda, marveč učlovečena in živa Beseda" (sveti Bernard iz Clairvauxa).  

19. Kako naj beremo Sveto pismo?

         Sveto pismo je treba brati in razlagati s pomočjo Svetega Duha in pod vodstvom cerkvenega učiteljstva, upoštevajoč tri merila: 1) pozornost vsebini in enoti celotnega Svetega pisma; 2) branje Pisma znotraj živega izročila Cerkve; 3) upoštevanje analogije vere, to je trdne povezanosti verskih resnic med seboj.

20. Kaj je kánon Svetega pisma?

         Kánon Svetega pisma je popolni seznam svetih knjig, ki ga je apostolsko izročilo dalo prepoznati Cerkvi. Ta kánon vsebuje 46 knjig Stare in 27 knjig Nove zaveze.

21. Kakšen pomen ima Stara zaveza za kristjane?

         Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično božjo besedo: vse njene knjige so od Boga razodete in ohranjajo trajno vrednost. Te knjige pričujejo o božji vzgoji zveličavne božje ljubezni. Napisane so bile predvsem, da bi pripravljale prihod Kristusa, vesoljnega Odrešenika.

22. Kakšen pomen ima Nova zaveza za kristjane?

         Nova zaveza, katere središčni predmet zanimanja je Jezus Kristus, nas uči dokončno resnico božjega razodetja. V njej štirje evangeliji po Mateju, Marku, Luku in Janezu kot glavno pričevanje o Jezusovem življenju in nauku sestavljajo srce vsega Svetega pisma in imajo edinstveno mesto v Cerkvi.

23. Kakšna je enotnost med Staro in Novo zavezo?

         Sveto pismo je enotno, ker je ena sama božja beseda, en sam božji odrešenjski načrt, eno samo navdihnjenje obeh zavez. Stara zveza pripravlja Novo in Nova dopolnjuje Staro: obe se medsebojno razjasnjujeta.

24. Kakšno vlogo ima Sveto pismo v življenju Cerkve?

         Sveto pismo daje oporo in čilost življenju Cerkve. Za njene otroke je trdnost vere, hrana in neusahljivi studenec duhovnega življenja. Je duša teologije in dušnopastirskega pridiganja. Psalmist pravi: je "svetilka mojim nogam, luč na moji stezi" (Ps 119,105). Cerkev zato spodbuja k pogostnemu branju Svetega pisma, saj "nepoznanje Svetega pisma pomeni nepoznanje Kristusa" (sveti Hieronim).

TRETJE POGLAVJE

ČLOVEK ODGOVARJA BOGU

Verujem

25. Kako človek odgovarja Bogu, ki se razodeva?

         Človek, podprt z božjo milostjo, odgovarja s poslušnostjo vere. To pomeni, da se popolnoma izroči Bogu in sprejme njegovo resnico, za katero jamči On, ki je resnica sama.

26. Kdo so v Svetem pismu glavne priče poslušnosti vere?

         Mnogo prič je, zlasti dve: Abraham, ki je, ko je bil preskušan, "veroval Bogu" (Rim 4,3) in bil vedno poslušen njegovemu klicu, zato je tudi postal "oče vseh, ki verujejo" (Rim 4,11.18); in Devica Marija, ki je vse svoje življenje najpopolneje uresničevala poslušnost vere: "Fiat mihi secundum Verbum tuum -Zgodi se mi po tvoji besedi" (Lk 1,38).

27. Kaj pomeni za človeka verovati v Boga?

         Pomeni pripadati Bogu samemu, zanesti se nanj in pritrditi resnicam, ki jih je on razodel, kajti GOSPOD je resnica sama. Pomeni verovati v enega samega Boga v treh osebah: Oče, Sin in Sveti Duh.

28. Katere so značilnosti vere?

         Vera je zastonjski, nedolgovani dar Boga; dostopna je vsem, ki zanjo ponižno prosijo. Vera je nadnaravna krepost, potrebna za zveličanje. Dejanje vere je pristno človeško dejanje. To je dejanje človeškega razuma, ki svobodno pritrdi božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje. Vera je poleg tega gotova, ker je oprta na samo besedo Boga. Vera deluje "po ljubezni" (Gal 5,6); nenehno raste iz poslušanja božje besede in po molitvi. Vera nam vnaprej daje okušati nebeško veselje.

29. Zakaj ni nesoglasij med vero in znanostjo?

         Čeprav je vera nad razumom, vendar ne more biti nikoli nesoglasij med vero in znanostjo, ker imata obe svoj izvor v Bogu. Saj je isti Bog, ki daje človeku tako luč razuma kakor vero.

"Veruj, da bi umeval: umevaj, da bi veroval" (sveti Avguštin).

Verujemo

30. Zakaj je vera hkrati osebnostno in cerkvenostno dejanje?

         Vera je osebnostno dejanje, kolikor je svoboden odgovor človeka Bogu, ki se razodeva. A hkrati je tudi cerkvenostno dejanje, ki se izraža v veroizpovedi: "Verujemo." Dejansko je Cerkev, ki veruje: Cerkev tako z milostjo Svetega Duha prehiteva, rojeva in hrani vero posameznega kristjana. Zato je Cerkev mati in učiteljica.

"Nihče ne more imeti Boga za Očeta, če nima Cerkve za mater" (sveti Ciprijan).

31. Zakaj so obrazci vere pomembni?

         Obrazci vere so pomembni, ker nam omogočajo izražati, usvajati, obhajati in živeti verske resnice skupaj z drugimi s tem, da uporabljamo skupno govorico.

32. Na kakšen način je vera Cerkve ena sama?

         Cerkev, čeprav je sestavljena iz oseb, različnih po jeziku, kulturi in obredih, soglasno izpoveduje svojo edino vero, ki  jo je prejela od enega samega Gospoda in edinega apostolskega izročila. Cerkev izpoveduje enega samega Boga - Očeta, Sina in Svetega Duha - in razkriva samo eno pot odrešenja. Zatorej z enim srcem in eno dušo verujemo, kar vsebuje zapisana ali izročena božja beseda in kar Cerkev kot od Boga razodeto predlaga v verovanje.

 

DRUGI ODDELEK

IZPOVEDOVANJE KRŠČANSKE VERE - CREDO

Apostolska veroizpoved

Verujem v Boga,
Očeta vsemogočnega,
stvarnika nebes in zemlje,
in v Jezusa Kristusa,
Sina njegovega edinega,
Gospoda našega,
ki je bil spočet od Svetega Duha,
rojen iz Marije Device;
trpel pod Poncijem Pilatom,
križan bil, umrl in bil v grob položen,
šel pred pekel,
tretji dan od mrtvih vstal,
šel v nebesa,
sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega,
od ondod bo prišel sodit žive in mrtve.

Verujem v Svetega Duha,
sveto katoliško Cerkev,
občestvo svetnikov,
odpuščanje grehov,
vstajenje mesa
in večno življenje.

Amen.

Nicejsko-carigrajska veroizpoved

Verujem v enega Boga,
Očeta vsemogočnega,
stvarnika nebes in zemlje,
vseh vidnih in nevidnih stvari.

 In v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sina Božjega,
ki je rojen pred vsemi veki
in je Bog od Boga, Luč od Luči,
pravi Bog od pravega Boga.
Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom
in je po njem vse ustvarjeno.
Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja
prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu
iz Marije Device
in postal človek.
Bil je tudi križan za nas pod Poncijem Pilatom,
je trpel in bil v grob položen.
In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.
In je šel v nebesa,
sedi na Očetovi desnici.
In bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve;
in njegovemu kraljestvu ne bo konca.

 Verujem v Svetega Duha,
Gospoda, ki oživlja.
Ki izhaja iz Očeta in Sina.
Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo.
Ki je govoril po prerokih.

In eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.

Priznavam en krst v odpuščanje grehov.
In pričakujem vstajenja mrtvih
in življenja v prihodnjem veku.

Amen.   

 PRVO POGLAVJE

VERUJEM V BOGA OČETA

I. Veroizpovedni obrazci

33. Kaj so veroizpovedni obrazci?

Veroizpovedni obrazci so razčlenjeni obrazci, ki jim pravimo tudi "Izpovedi vere" ali "Credo", s katerimi je Cerkev od vsega začetka izražala in predajala naprej svojo vero v kratkih in za vse vernike obvezujočih obrazcih.   

34. Kateri so najstarejši veroizpovedni obrazci?

         Najstarejši "simboli vere" so krstne veroizpovedi. Ker krščujemo "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" (Mt 28,29), so tam izpovedane verske resnice, razčlenjene v odnosu do treh oseb presvete Trojice.   

35. Kateri so najpomembnejši veroizpovedni obrazci?

         Najstarejša veroizpovedna obrazca sta Apostolska veroizpoved, ki je starodavna krstna veroizpoved (simbol) rimske Cerkve, in Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je sad prvih dveh vesoljnih cerkvenih zborov, nicejskega (leta 325) in carigrajskega (leta 381). Še danes ostajata skupna vsem velikim Cerkvam Vzhoda in Zahoda.

"VERUJEM V BOGA, OČETA VSEMOGOČNEGA, STVARNIKA NEBES IN ZEMLJE"

36. Zakaj se izpoved vere začenja z "Verujem v Boga"?

         Zato, ker je trditev "Verujem v Boga" najpomembnejša in je izvir vseh drugih resnic o človeku in o svetu ter vsega življenja vsakega verujočega vanj.

37. Zakaj izpovedujemo enega samega Boga?

         Zato, ker se je GOSPOD razodel izraelskemu ljudstvu kot en sam, ko je dejal: "Poslušaj, Izrael, Gospod je edini Bog" (5 Mz 6,4), "drugega ni" (Iz 45,22). Jezus sam je to potrdil: Bog je "edini Gospod" (Mr 12,29). Izpovedovanje, da sta Jezus in Sveti Duh tudi sama Bog in Gospod, ne vnaša nobene delitve v enega samega Boga.

38. S kakšnim imenom se Bog razodene?

         GOSPOD se razodene Mojzesu kot živi Bog, "Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov" (2 Mz 3,6). Prav tako Bog razodene Mojzesu svoje skrivnostno ime: "Jaz sem, ki sem (YHWH)". Neizrekljivo božje ime so že v časih stare zaveze nadomeščali z besedo Gospod. Tako se v novi zavezi Jezus, z imenom Gospod,  javlja kot pravi Bog.

39. Ali samo Bog "je"?

         Medtem ko so vsa ustvarjena bitja prejela od Boga vso svojo bit, vse, kar so in kar imajo, je edinole Bog sam v sebi polnost bíti in sleherne popolnosti. Bog je "Tisti, ki JE", brez začetka in brez konca. Jezus razodene, da ima tudi on božje ime: "Jaz sem" (Jn 8,28).

40. Zakaj je razodetje božjega imena pomembno?

         Z razodetjem svojega imena Bog dá spoznati bogastva, ki jih vsebuje njegova neizrekljiva skrivnost: on edini je vedno bivajoči. On presega svet in zgodovino. On je ustvaril nebo in zemljo. Je zvesti GOSPOD , vedno blizu svojemu ljudstvu, da bi ga reševal. Je nadvse svet, "bogat v usmiljenju" (Ef 2,4), vedno pripravljen odpuščati. Je duhovno, presegajoče, vsemogočno, večno, osebno, popolno Bitje. Je resnica in ljubezen.  

"Bog je neskončno popolno bitje, ki je presveta Trojica" (sv. Turibij iz Mongroveja).

41. V kakšnem smislu je Bog resnica?

         Bog je Resnica sama in kot takšen se ne vara in ne more varati. Bog "je luč in v njem ni nobene teme" (1 Jn 1,5). Večni Božji Sin, učlovečena Modrost, je bil poslan na svet, "da bi pričeval za resnico" (Jn 18,37).

42. Na kakšen način Bog razodeva, da je ljubezen?

         Bog se razodeva Izraelu kot tisti, čigar ljubezen  je močnejša od očetove ali materine ljubezni do svojih otrok ali od ljubezni ženina do svoje neveste. Bog "je Ljubezen" sam v sebi (1 Jn 4,8.16), ki se popolnoma in zastonjsko podarja in ki "je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi svet po njem zveličal" (Jn 3,16-17). Ko Bog pošilja svojega Sina in Svetega Duha, razodeva, da je Bog sam večno izmenjavanje ljubezni.

43. Kaj terja vera v enega Boga?

         Verovati v enega samega Boga terja: spoznavati veličino in veličastvo Boga; živeti v zahvaljevanju; zanesti se na Boga vselej, celo v nezgodah; priznavati enoto in resnično dostojanstvo vseh ljudi, ustvarjenih po božji podobi; dobro uporabljati ustvarjene reči.

44. Katera je osrednja skrivnost vere in krščanskega življenja?

         Osrednja skrivnost vere in krščanskega življenja je skrivnost presvete Trojice. Kristjani so krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

45. Ali moremo skrivnost presvete Trojice spoznati samo s človeškim razumom?

         Bog je sicer pustil sledove svojega troedinega bitja v stvarjenju in v stari zavezi, toda sveta Trojica kot najgloblja notrina božje Biti je takšna skrivnost, ki je nedostopna samemu človeškemu razumu in celo veri Izraela pred učlovečenjem Božjega Sina in poslanjem Svetega Duha. Takšno skrivnost nam je razodel Jezus Kristus, in je izvir vseh drugih skrivnostih.  

46. Kaj nam Jezus Kristus razodeva o Očetovi skrivnosti?

         Jezus Kristus nam razodeva, da je Bog "Oče", ne samo, ker je stvarnik vesolja in človeka, ampak predvsem zato, ker večno rojeva v svojem naročju Sina, ki je njegova Beseda, "odsvit njegovega veličastva in podoba njegovega bistva" (Heb 1,3).

47. Kdo je Sveti Duh, ki nam ga razodeva Jezus Kristus?

         Sveti Duh je tretja oseba presvete Trojice. Je Bog, prav isti Bog z Očetom in Sinom. "Izhaja iz Očeta" (Jn 15,26), ki je kot počelo brez počela, izvir vsega troedinega življenja. Izhaja tudi iz Sina (Filioque) zaradi večnega daru, ki  ga Oče naklanja Sinu. Poslan od Očeta in učlovečenega Sina, Sveti Duh vodi Cerkev "k spoznanju vse resnice" (Jn 16,13).

48. Kako Cerkev izraža svojo trinitarično vero?

         Cerkev izraža svojo trinitarično vero tako, da izpoveduje enega Boga v treh osebah: Očeta in Sina in Svetega Duha. Tri božje osebe so en Bog, ker je vsaka izmed njih istovetna s polnostjo ene same in nerazdeljive božje narave. Tri božje osebe so stvarno različne med seboj edinole v odnosih, ki postavljajo te osebe v medsebojno razmerje: Oče rojeva Sina, Sin je rojen od Očeta, Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina.

49. Kako delujejo tri božje osebe?

         Božje osebe, ki so neločljive v tem, kar so, so neločljive tudi v tem, kar delajo: Trojica ima eno samo in prav isto delovanje. Toda v enem samem božjem delovanju je vsaka oseba navzoča glede na svojski način, ki ji je lasten v Trojici.

"O moj Bog, Trojica, ki te molim... Umiri mojo dušo. Naredi iz nje svoja nebesa, svoje ljubljeno bivališče in prostor svojega počitka. Naj te nikoli ne pustim samega, marveč naj bom tam, v vsej celoti, vsa prebujena v svoji veri, vsa v adoraciji, vsa predana tvojemu stvariteljskemu delovanju" (blažena Elizabeta od svete Trojice).

50. Kaj pomeni, da je Bog vsemogočen?

         Bog se je razodel kot "Močni, Mogočni" (Ps 24,8-10), tisti, kateremu "ni nič nemogoče" (Lk 1,37). Njegova vsemogočnost je vesoljna, skrivnostna in se razodeva v stvarjenju sveta iz nič ter v stvarjenju  človeka iz ljubezni, a zlasti v učlovečenju in v vstajenju svojega Sina, v daru posinovljenja in odpuščanja grehov. Zato se Cerkev obrača s svojo molitvijo na "Vsemogočnega večnega Boga" ("Omnipotens sempiterne Deus ...").

51. Zakaj je pomembno trditi: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo" (1 Mz 1,1)?

         Zato ker je stvarjenje temelj vseh odrešenjskih božjih zamisli; razodeva vsemogočno in modro božjo ljubezen; je prvi korak k zavezi edinega Boga s svojim ljudstvom; je začetek zgodovine odrešenja, ki doseže vrhunec v Kristusu; je prvi odgovor na osnovna človekova vprašanja o njegovem izvoru in njegovem cilju.

52. Kdo je ustvaril svet?

         Oče, Sin in Sveti Duh so eno samo in neločljivo počelo svetá, tudi če delo stvarjenja sveta posebej pripisujemo Bogu Očetu.

53. Zakaj je bil svet ustvarjen?

         Svet je bil ustvarjen v slavo Boga, ki je hotel razodeti in priobčiti svojo dobroto, resnico in lepoto. Poslednji cilj stvarstva je ta, da bo Bog v Kristusu končno postal "vse v vsem" (1 Kor 15,28), v svojo slavo in našo blaženost.

"Božja slava je živi človek, in človekovo življenje je gledati Boga" (sveti Irenej).

54. Kako je Bog ustvaril vesolje?

         Bog je ustvaril vesolje svobodno z modrostjo in ljubeznijo. Svet ni proizvod nujnosti, slepe usode ali naključja. Bog je "iz nič" ("ex nihilo") (2 Mkb 7,28) ustvaril urejen in dober svet, katerega neskončno presega. GOSPOD po svojem Sinu in Svetem Duhu ohranja v bivanju svoje  stvarstvo in ga vzdržuje v biti, mu daje delovati in ga vodi v smeri k njegovi dovršitvi.

55. V čem obstaja božja previdnost?

         Božja previdnost obstaja v ukrepih in posegih, s katerimi Bog vodi svoje stvarstvo k poslednji popolnosti, h kateri jih je poklical. Bog je suvereni gospodar svojega načrta. Toda za njegovo uresničenje uporablja tudi sodelovanje svojih ustvarjenih bitij. Hkrati daje svojim stvarem dostojanstvo, da same delujejo,  da so vzroki druge drugim.

56.  Kako človek sodeluje z božjo previdnostjo?

         Bog daje človeku in tudi zahteva od njega, spoštujoč pri tem seveda njegovo svobodo, da sodeluje z njim s svojimi dejanji, svojimi molitvami in celo s svojim trpljenjem. Bog sam namreč "po svojem blagohotnem načrtu" deluje v človeku, da "hoče in dela" (Flp 2,13).

57. Če je Bog v svoji previdnosti vsemogočen, zakaj tedaj obstaja zlo?

         Na to boleče in skrivnostno vprašanje, more dati odgovor samo celota krščanske vere. Bog nikakor ni, niti neposredno niti posredno, vzrok zla. Bog osvetljuje skrivnost zla po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal veliko moralno zlo, ki je greh ljudi in predstavlja korenino slehernega zla.

58. Zakaj Bog dopušča zlo?

         Krščanska vera nam daje gotovost, da Bog ne bi trpel zla, ko ne bi tudi iz zla storil dobro. Bog je to že čudovito uresničil ob Kristusovi smrti in vstajenju: iz največjega moralnega zla, namreč iz umora svojega Sina, je izvedel največjo izmed dobrin, Kristusovo poveličanje in naše odrešenje.

Nebo in zemlja

59. Kaj je Bog ustvaril?

         Sveto pismo pravi: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo" (1 Mz 1,1). Cerkev v svoji veroizpovedi oznanja, da je Bog stvarnik vidnega in nevidnega sveta: vseh duhovnih in tvarnih bitij, to je angelov in vidnega sveta, in na poseben način človeka.

60. Kdo so angeli?

         Angeli so čisto duhovna, netelesna, nevidna in neumrljiva osebna bitja, ki imajo um in voljo. Angeli nenehno gledajo Boga iz obličja v obličje, ga slavijo, mu služijo in so njegovi glasniki pri izpolnjevanju njegovega odrešenjskega poslanstva glede vseh ljudi.

61. Kako so angeli navzoči v življenju Cerkve?

         Cerkev se pridružuje angelom, ko moli Boga, prosi za njihovo pomoč ter praznuje spomin nekaterih angelov.

"Vsak vernik ima ob svojih straneh angela kot zaščitnika in pastirja, da ga vodi k življenju" (sveti Bazilij Veliki).           

62. Kaj uči Sveto pismo o stvarjenju vidnega sveta?

         Prek pripovedi o "šesterih dneh" stvarjenja nam Sveto pismo dá spoznati vrednost stvarstva in njegovo naravnanost na božjo slavo in služenje človeku. Vsaka stvar dolguje svoj obstoj Bogu, od katerega prejema svojo lastno dobrost in popolnost, svoje lastne zakone in svoje lastno mesto v vesolju.

63. Kakšno je človekovo mesto v stvarstvu?

         Človek je vrhunec vidnega stvarstva, kolikor je ustvarjen po božji podobi in sličnosti.

64. Kakšne vrste odnos obstaja med ustvarjenimi stvarmi?

         Med stvarmi obstaja medsebojna odvisnost in hierarhija, hotena od Boga. Hkrati obstaja med njimi enost in solidarnost, ker imajo vse istega Stvarnika, so od njega ljubljene in naravnane na njegovo slavo. Spoštovati v stvarstvo zapisane zakonitosti in odnose, ki izhajajo iz narave stvari, je začetek modrosti in temelj nravnosti.   

65. Kakšen je odnos med delom stvarjenja in odrešenja?

         Delo stvarjenja dosega vrhunec v še večjem delu odrešenja. To pa daje začetek novemu stvarjenju, v katerem bo vse našlo svoj poslednji smisel in svojo dovršitev.

Človek

66. V kakšnem smislu je človek ustvarjen po "božji podobi"?

         Človek je ustvarjen po božji podobi v smislu, da je zmožen v svobodi spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika. Je edina stvar na tej zemlji, ki jo je Bog hotel zaradi nje same; samo človek je poklican, da bi bil po spoznanju in ljubezni deležen njegovega božjega življenja. Človek kot božja podoba ima dostojanstvo osebe: ni samo nekaj, marveč nekdo. Sposoben je spoznati samega sebe, se svobodno darovati ter stopiti v občestvo z drugimi osebami.

67. Za kakšen cilj je Bog ustvaril človeka?

         Bog je vse ustvaril za človeka, toda človek je bil ustvarjen, da bi spoznaval Boga, mu služil ter ga ljubil, da bi mu na tem svetu prinašal v daritev in zahvalo celotno stvarstvo, da bi bil povzdignjen k življenju z Bogom v nebesih. Samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka, vnaprej določenega, da bi postal podoben učlovečenemu Božjemu Sinu, ki je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15).

68. Zakaj vsi ljudje sestavljajo enoto?

         Vsi ljudje sestavljajo enoto človeškega rodu zaradi skupnega izvora, ki ga imajo v Bogu. Bog je namreč "iz enega ustvaril ves človeški rod" (Apd 17,26). Vsi imajo enega samega Odrešenika in so poklicani, da postanejo deležni večne sreče v Bogu.

69. Kako v človeku duša in telo sestavljata enoto?

         Človeška oseba je eno bitje, ki je hkrati telesno in duhovno. V človeku duh in tvar sestavljata eno samo naravo. Ta enota je tako globoka, da zaradi duhovnega počela, ki je duša, telo, ki je tvarno, postane človeško in živo telo, in je deležno dostojanstva božje podobe.

70. Kdo podari človeku dušo?

         Duhovna duša ne prihaja od staršev, marveč jo neposredno ustvari GOSPOD , in je neumrljiva. Ko se ob smrti loči od telesa, ne propade; znova se bo zedinila s telesom ob končnem vstajenju.

71. Kakšno razmerje je Bog postavil med možem in ženo?

         Mož in žena, ustvarjena od Boga, imata enako dostojanstvo  kot človeški osebi. Hkrati drug drugega dopolnjujeta v svoji moškosti  in ženskosti. Bog ju je hotel drugega za drugega, kot občestvo oseb. Skupaj sta tudi poklicana, da predajata naprej človeško življenje,  ko sta v zakonu "eno meso" (1 Mz 2,24), in da si kot božja "oskrbnika" podvržeta zemljo.

72. Kakšno je bilo prvotno človekovo stanje po božjem načrtu?

         Bog, ki je ustvaril moža in ženo, jima je dal posebno deležnost pri svojem božjem življenju, v svetosti in pravičnosti. Po božjem načrtu človeku ni bilo potrebno ne trpeti ne umreti. Poleg tega je vladala popolna harmonija v človeku samem, harmonija med ustvarjenim bitjem in Stvarnikom, med možem in ženo, kakor tudi med prvima zakoncema in celotnim stvarstvom.

Padec

73. Kako razumemo stvarnost greha?

         Greh je prisoten v zgodovini človeka. Takšna stvarnost se razjasni samo v luči božjega razodetja in zlasti v luči Kristusa Odrešenika vseh, ki je dal, da se je še bolj pomnožila milost tam, kjer se je pomnožil greh.

74. Kaj je padec angelov?

Ta izraz pove, da so bili satan in drugi zli duhovi, o katerih govorita Sveto pismo in izročilo Cerkve, najprej dobri angeli, ki jih je ustvaril Bog. A postali so   zlobni, ker so s svobodno in nepreklicno izbiro odklonili Boga in njegovo kraljestvo; tako so začeli pekel. Padli angeli skušajo pridružiti človeka svojemu uporu zoper Boga; a Bog v Kristusu zagotavlja svojo gotovo zmago na hudičem.

75. V čem obstaja prvi človekov greh?

         Skušan od hudiča je človek pustil umreti v svojem srcu zaupanje do svojega Stvarnika, in nepokoren Bogu, hotel biti "kakor Bog" brez Boga in mimo Boga (1 Mz 3,5). Tako sta Adam in Eva takoj izgubila milost prvotne svetosti in pravičnosti zase in za vse ljudi.    

76. Kaj je izvirni greh?

         Izvirni greh, v katerem se rodijo vsi ljudje, je stanje pomanjkanja prvotne svetosti in pravičnosti. Je greh, ki smo si ga "nakopali", ne "storili"; je stanje rojstva, ne osebno dejanje. Zaradi enote izvira vseh ljudi izvirni greh prehaja na Adamove potomce s človeško naravo "ne po posnemanju, ampak po razmnoževanju". To prenašanje izvirnega greha je skrivnost, ki je ne moremo v polnosti razumeti.

77. Katere druge posledice povzroča izvirni greh?  

         Posledica izvirnega greha je, da je človeška narava, ne da bi bila povsem pokvarjena, ranjena v svojih naravnih močeh, podvržena nevednosti, trpljenju, gospostvu smrti, in nagnjena h grehu. To nagnjenje imenujemo concupiscentia - poželjivost.

78.  Kaj je storil Bog po prvem grehu?

         Po prvem grehu je bil svet preplavljen z grehi, a Bog ni zapustil človeka v oblasti smrti, marveč mu je  - v "protoevangeliju" (1 Mz 3,15) - skrivnostno oznanil zmago nad zlom in dvig iz padca. To je prvo oznanilo odrešujočega Mesija. Zato bo padec imenovan celo srečna krivda, ker "je bila vredna imeti takšnega in tako velikega Odrešenika" (Velikonočna vigilija).

 


* obvezno                                                        

Ime:*
Priimek:
E-pošta:*




[-] [+]