Zakramenti - Katekizem katoliške cerkve

  Bookmark and Share

[Katekizem - Zakramenti]

 

DRUGO POGLAVJE

ZAKRAMENTALNO OBHAJANJE VELIKONOČNE SKRIVNOSTI

OBHAJANJE CERKVENEGA BOGOSLUŽJA

Kdo obhaja zakramente?

233. Kdo deluje v liturgiji?

         V bogoslužju deluje "celotni Kristus" ("Christus totus"), glava in telo. Kot veliki duhovnik Kristus obhaja liturgijo s svojim telesom, nebeško in zemeljsko Cerkvijo.

Zakramenti

234. Kdo obhaja nebeško bogoslužje?

         Nebeško bogoslužje obhajajo angeli, sveti stare in nove zaveze, zlasti Božja Mati, apostoli, mučenci in "velika množica, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov, ljudstev in jezikov" (Raz 7,9). Kadar v zakramentih obhajamo skrivnost odrešenja, smo deležni tega nebeškega bogoslužja.

Zakramenti

235. Na kakšen način Cerkev na zemlji obhaja bogoslužje?

         Cerkev na zemlji obhaja bogoslužje kot duhovniško ljudstvo, v katerem vsak deluje v skladu s svojo vlogo, v edinosti Svetega Duha: krščeni darujejo sami sebe v duhovno daritev; posvečeni nositelji cerkvene službe obhajajo v skladu s posvečenjem, ki so ga prejeli za služenje vsem udom Cerkve; škofje in duhovniki delujejo v osebi Kristusa, Glave.

Zakramenti

Kako obhajati zakramente?

236. Kako se obhaja bogoslužje?

         Bogoslužno opravilo je stkano iz znamenj in simbolov, katerih pomen se zakoreninja v stvarstvo in človeške kulture, dobiva določenost v dogodkih stare zaveze in se v polnosti razodeva v Kristusovi osebi in njegovem delu.

Zakramenti

237. Od kod prihajajo zakramentalna znamenja?

         Nekatera prihajajo iz stvarstva (luč, voda, ogenj, kruh, vino, olje), druga iz človeškega družbenega življenja (umivanje, maziljenje, lomljenje kruha), spet druga iz zgodovine odrešenja v stari zavezi (obredi velike noči - pashe, daritve, polaganje rok, posvetitve). Ta znamenja, od katerih so nekatera določujoča in nespremenljiva, je privzel Kristus in postanejo nosilci odrešujočega in posvečujočega delovanja.

Zakramenti

238. Kakšno razmerje obstaja med dejanji in besedami v zakramentalnem opravilu?

         V zakramentalnem opravilu so dejanja in besede tesno med seboj povezani. Čeprav so simbolična dejanja že sama po sebi govorica, je vendarle potrebno, da besede obreda spremljajo in oživljajo ta dejanja. V bogoslužju besed in dejanj ni mogoče med seboj ločiti, kolikor so znamenje in pouk in kolikor tudi uresničujejo to, kar naznačujejo.

Zakramenti

239. Pod kakšnimi pogoji imata petje in glasba svojo vlogo v liturgičnem opravilu?

         Ker sta petje in glasba tesno povezana z bogoslužnim dejanjem, je treba paziti na naslednje pogoje: besedila, ki naj zajemajo zlasti iz Svetega pisma in bogoslužnih virov, se morajo skladati s katoliškim naukom; molitev naj pride lepo do izraza; glasba naj bo kvalitetna; občestvo naj bo udeleženo; upoštevati je treba kulturno bogastvo božjega ljudstva; opravilo naj ima sveto in slovesno naravo. "Kdor poje, dvakrat moli" (sveti Avguštin).

Zakramenti

240. Kakšna je namembnost svetih podob?

         Kristusova podoba je najodličnejša liturgična ikona. Druge podobe, ki predstavljajo Marijo in svetnike, naznačujejo Kristusa, ki je v njih poveličan. Svete podobe razglašajo isto evangeljsko oznanilo, ki ga Sveto pismo sporoča z besedo. Pomagajo prebujati in hraniti našo vero.

Zakramenti

Kdaj obhajati zakramente?

Zakramenti

241. Kaj je središče liturgičnega časa?

         Središče liturgičnega časa je nedelja, temelj in jedro celotnega cerkvenega leta. To ima svoj vrhunec v vsakoletnem velikonočnem prazniku, ki je praznik vseh praznikov.

Zakramenti

242. Kakšen pomen ima cerkveno leto?

         V cerkvenem letu Cerkev obhaja celotno Kristusovo skrivnost, od učlovečenja do njegovega ponovnega prihoda v slavi. Na določene dneve Cerkev s posebno ljubeznijo časti Marijo, presveto Božjo Mater, in obhaja tudi spomin svetnikov, ki so živeli za Kristusa, so z njim trpeli in so z njim poveličani.

Zakramenti

243. Kaj je molitveno bogoslužje?

         Molitveno bogoslužje je javna in skupna molitev Cerkve. Je molitev, ki jo opravlja Kristus skupaj s svojim telesom, Cerkvijo. Kristusova skrivnost, ki jo obhajamo v evharistiji, po tej molitvi posvečuje in preoblikuje ure vsakega dne. Molitveno bogoslužje je prvenstveno sestavljeno iz psalmov in drugih svetopisemskih besedil kakor tudi iz branja besedil cerkvenih očetov in duhovnih učiteljev.

Zakramenti

Kje obhajati zakramente?

244. Ali Cerkev potrebuje kraje za obhajanje bogoslužja?

         Novozavezno bogočastje "v duhu in resnici" (Jn 4,24) ni vezano na noben poseben kraj. Kristus je namreč resnično božje svetišče, po katerem tudi kristjani in celotna Cerkev po delovanju Svetega Duha postanejo svetišča živega Boga. V svojem zemeljskem stanju pa božje ljudstvo kljub temu potrebuje kraje, v katerih se more zbirati skupnost, da bi obhajala bogoslužje.

Zakramenti

245. Kaj so sakralne stavbe?

         Sakralne stavbe so božje hiše. So simbol za Cerkev, ki živi na tem kraju, kakor tudi za nebeško bivališče. So kraji molitve, v katerih Cerkev obhaja zlasti evharistijo in časti Kristusa, ki je resnično navzoč v tabernaklju.

Zakramenti

246. Kateri prostori imajo v sakralnih stavbah poseben pomen?

         Poseben pomen imajo: oltar, tabernakelj, prostor za shranjevanje krizme in drugih svetih olj, škofov sedež (katedra) ali duhovnikov, ambon, krstilnik in spovednica.

Zakramenti

LITURGIČNE RAZLIČNOSTI IN ENA SAMA SKRIVNOST

247. Zakaj Cerkev obhaja eno samo Kristusovo skrivnost po različnih liturgičnih izročilih?

         Zato, ker posamezno liturgično izročilo ne more izčrpno izraziti nedoumljivega bogastva Kristusove skrivnosti. Od samega začetka se je to bogastvo pri različnih ljudstvih in kulturah izražalo v takšnih oblikah, ki se v čudoviti mnogovrstnosti med seboj dopolnjujejo.

Zakramenti

248. Katero merilo zagotavlja edinost v mnogovrstnosti?

         To merilo je zvestoba do apostolskega izročila, se pravi občestvo v veri in zakramentih, ki jih je Cerkev prejela od apostolov. To občestvo pride do izraza v apostolskem nasledstvu in ima v njem svoje poroštvo. Cerkev je katoliška: zato more povezati v svoji edinosti vsa resnična bogastva kultur.

Zakramenti

249. Ali je v bogoslužju vse nespremenljivo?

         V bogoslužju, zlasti v bogoslužju zakramentov, obstajajo deli, ki so nespremenljivi - ker izvirajo iz božje ustanovitve - in katerih zvesta varuhinja je Cerkev. Poleg tega obstajajo deli, ki jih je mogoče predrugačiti in jih Cerkev more ter včasih celo mora prilagoditi kulturam različnih ljudstev.

Zakramenti

Zakramenti Katoliške Cerkve v angleški Wikipedii

DRUGI ODDELEK

SEDEM ZAKRAMENTOV CERKVE

Sedem zakramentov Cerkve

Zakramenti

250. Kako so zakramenti Cerkve razdeljeni?

         Razdeljeni so na zakramente uvajanja v krščanstvo (krst, birma, evharistija); zakramenta ozdravljanja (pokora in bolniško maziljenje); zakramenta v služenju občestva in poslanstva (mašniško posvečenje ali sveti red in zakon). Sedmeri zakramenti se dotikajo pomembnih trenutkov krščanskega življenja. Vsi zakramenti so naravnani na evharistijo "kot na svoj cilj" (sveti Tomaž Akvinski).

PRVO POGLAVJE

Zakramenti

 ZAKRAMENTI UVAJANJA V KRŠČANSTVO

 251. Kako se izvršuje uvajanje v krščanstvo?

          Izvršuje se z zakramenti, ki polagajo temelje krščanskega življenja: krst vernike prerodi, birma jih okrepi in v evharistiji prejemajo kruh večnega življenja.

Zakramenti

ZAKRAMENT KRSTA
(na zakramente)

 252. Kako se imenuje prvi zakrament uvajanja v krščanstvo?

          Imenuje se predvsem krst, in sicer po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško "baptizein") pomeni "potopiti" v vodi. Krščenec je potopljen v Kristusovo smrt in vstane skupaj z njim kot "nova stvar" (2 Kor 5,7). Imenuje se tudi "kopel prerojenja in prenovljenja po Svetem Duhu" (Tit 3,5) ali "razsvetljenje", ker krščeni postanejo "otroci luči" (Ef 5,8).

253. Katere so predpodobe krsta v Stari zavezi?

          V Stari zavezi so razne predpodobe krsta: voda kot vir življenja in smrti; Noetova ladja, ki rešuje po vodi; prehod prek Rdečega morja, ki osvobaja Izraela iz egiptovske sužnosti; prehod čez Jordan, s katerim Izrael stopi v obljubljeno deželo kot podobo večnega življenja.

254. Kdo dopolni te predpodobe?

         Dopolni jih Jezus Kristus. V začetku svojega javnega delovanja se dá krstiti Janezu Krstniku v Jordanu. Na križu iz njegove prebodene strani pritečeta kri in voda, podobi krsta in evharistije. Po vstajenju zaupa apostolom poslanstvo: "Pojdite in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" (Mt 28,19-20).

255. Od kdaj in komu Cerkev podeljuje krst?

          Od binkoštnega dne dalje Cerkev podeljuje krst vsem, ki verujejo v Jezusa Kristusa.

256. V čem je bistveni obred krsta?

          Bistveni obred krsta je potopitev kandidata v vodo ali oblitje njegove glave z vodo med klicanjem imena Očeta in Sina in Svetega Duha.

257. Kdo more prejeti krst?

         Krst more prejeti vsaka oseba, ki še ni krščena.

258. Zakaj Cerkev krščuje otroke?

          Zato, ker se otroci rodijo z izvirnim grehom, potrebujejo krst, da bi bili osvobojeni moči zla in prestavljeni v kraljestvo svobode božjih otrok.

259. Kaj se zahteva od krščenca?

         Od vsakega krščenca se zahteva izpoved vere, ki jo pri krstu odraslih izreče on osebno, pri krstu otrok pa starši in Cerkev. Tudi boter in botra ter celotna cerkvena skupnost nosijo del odgovornosti pri pripravi na krst (katehumenat) kakor tudi pri razvijanju vere in krstne milosti.

260. Kdo sme krščevati?

         Redna delivca krsta sta škof in duhovnik, v latinski Cerkvi tudi diakon. V potrebi more krstiti vsak človek, če le ima namen storiti to, kar dela Cerkev. Glavo kandidata oblije z vodo in izreka trinitaričen krstni obrazec: "Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha."

261. Ali je krst potreben za zveličanje?

Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament.

262. Ali se je mogoče zveličati brez krsta?

          Ker je Kristus umrl za zveličanje vseh, se morejo zveličati tudi brez krsta tisti, ki umrejo zaradi vere (krst krvi), katehumeni in vsi, ki ob nagibanju milosti, ne da bi poznali Kristusa in Cerkev, iskreno iščejo Boga in si prizadevajo za izpolnjevanje njegove volje (krst želja). Otroke, ki umrjejo brez krsta, Cerkev v svojem bogoslužju zaupa božjemu usmiljenju.

263. Katere učinke ima krst?

         Krst odpusti izvirni greh in vse osebne grehe kakor tudi kazni za greh. Daje delež pri troedinem božjem življenju s posvečujočo milostjo, z milostjo opravičenja, ki krščenega včleni v Kristusa in v njegovo Cerkev. Daje delež pri Kristusovem duhovništvu in sestavlja temelj občestva z vsemi kristjani. Podeli božje kreposti in darove Svetega Duha. Krščeni za vedno pripada Kristusu, ker je zapečaten s Kristusovim neizbrisnim znamenjem (character).

264. Kakšen pomen ima krščansko ime, ki ga prejmemo pri krstu?

          Ime je pomembno, ker Bog vsakogar pozna po njegovem imenu, se pravi v njegovi edinstvenosti. Kristjan pri krstu prejme svoje ime v Cerkvi. To naj bo vsekakor ime svetnika, ki daje krščenemu zgled svetosti in mu zagotavlja svojo priprošnjo pri Bogu.

Zakramenti

ZAKRAMENT BIRME
(na zakramente)

 265. Kakšno mesto ima birma v božjem odrešenjskem načrtu?

          V Stari zavezi so preroki naznanjali izlitje Gospodovega Duha na pričakovanega Mesija in na vse mesijansko ljudstvo. Vse Jezusovo življenje in poslanstvo je potekalo v popolnem občestvu s Svetim Duhom. Apostoli prejmejo Svetega Duha na binkošti in oznanjajo "velika božja dela". S polaganjem rok posredujejo novokrščenim dar istega Duha. Cerkev je skoz stoletja živela od Duha in ga podarjala svojim otrokom.

266. Zakaj se ta zakrament imenuje krizma ali confirmatio, birma?

          Imenuje se krizma (v vzhodnih Cerkvah: krizmanje s svetim myron) zaradi bistvenega obreda maziljenja. Imenuje se birma, ker potrdi in okrepi krstno milost.

267. Kakšen je bistveni obred birme?

          Bistveni obred birme je maziljenje s sveto krizmo (z balzamom pomešano olje, ki ga posveti škof). Delivec pri tem položi krščenemu roko in izgovarja obredu lastne besede. Na zahodu se mazili čelo z besedami: "Sprejmi potrditev - dar Svetega Duha." V vzhodnih Cerkvah bizantinskega obreda se mazilijo tudi drugi deli telesa z obrazcem: "Pečat daru Svetega Duha."

268. Kakšen učinek ima birma?

          Učinek birme je posebno izlitje Svetega Duha kakor nekoč na binkošti. To izlitje vtisne v dušo neizbrisno znamenje in podeli rast krstne milosti: globlje zakorenini v božje sinovstvo; trdneje zedini s Kristusom in njegovo Cerkvijo; okrepi v duši darove Svetega Duha; podeli posebno moč, da bi pričevali za krščansko vero.

269. Kdo more prejeti ta zakrament?

Kdor je že krščen, more in je dolžan prejeti ta zakrament enkrat samkrat. Da bi ga prejel učinkovito, mora biti v stanju milosti.

270. Kdo je delivec birme?

Prvotni delivec birme je škof. Tako pride do izraza povezava birmanega s Cerkvijo v njeni apostolski zgradbi. Kadar podeljuje ta zakrament duhovnik, kakor je to običajno na vzhodu in se v posebnih primerih dogaja tudi na zahodu, je povezava s škofom in s Cerkvijo izražena po duhovniku, ki je škofov sodelavec, in po sveti krizmi, ki jo je posvetil škof sam.

Zakramenti

ZAKRAMENT EVHARISTIJE
(na zakramente

 271. Kaj je evharistija?

          Evharistija je daritev Kristusovega telesa in krvi. Gospod Jezus je postavil evharistijo, da bi daritev na križu mogla trajati skozi vse čase, dokler ne pride. Tako je svoji Cerkvi zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja. Evharistija je znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočna gostija, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in daje poroštvo večnega življenja.

272. Kdaj je Jezus Kristus postavil evharistijo?

          Postavil jo je na veliki četrtek, "tisto noč, ko je bil izdan" (1 Kor 11,23), ko je s svojimi apostoli obhajal zadnjo večerjo.

273. Kako jo je postavil?

         Potem, ko je zbral svoje apostole v dvorani zadnje večerje, je Jezus vzel v svoje roke kruh, ga razlomil, jim ga dal in rekel: "Vzemite in jejte od tega vsi: To je moje telo, ki se daje za vas." Potem je vzel v svoje roke kelih z vinom in rekel: "Vzemite in pijte iz njega vsi: To je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin."

274. Kaj pomeni evharistija v življenju Cerkve?

          Evharistija je vir in višek vsega krščanskega življenja. V evharistiji dosegata svoj vrhunec dejavnost, s katero Bog posvečuje nas, in naše češčenje, ki ga izkazujemo Bogu. Presveta evharistija obsega ves duhovni zaklad Cerkve: Kristusa samega, naše velikonočno Jagnje. Evharistija označuje in uresničuje občestvo božjega življenja in edinost božjega ljudstva. Z obhajanjem evharistije se že zedinjamo z nebeškim bogoslužjem in imamo vnaprej delež pri večnem življenju.

275. Kako se imenuje ta zakrament?

          Neizčrpno bogastvo tega zakramenta se izraža v različnih imenih, ki vsakokrat poudarjajo posebne vidike. Najbolj običajna imena so: evharistija, sveta maša, Gospodova večerja, lomljenje kruha, evharistično obhajanje, spomin Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, sveta daritev, sveta in božja liturgija, svete skrivnosti, najsvetejši oltarni zakrament, sveto obhajilo.

 276. Kakšno mesto ima evharistija v božjem odrešenjskem načrtu?

          V stari zavezi je evharistijo naznanjal zlasti  vsakoletni velikonočni obed, ki so ga Judje vsako leto obhajali z opresniki (nekvašeni hlebi kruha) v spomin na naglico ob osvoboditvenem odhodu iz Egipta. Jezus naznanja evharistijo v svojem nauku in jo postavi med obhajanjem velikonočnega obeda s svojimi učenci pri zadnji večerji. Cerkev, zvesta Gospodovemu naročilu: "To delajte v moj spomin!" (1 Kor 11,24), je evharistijo vedno obhajala, zlasti v nedeljo, na dan Jezusovega vstajenja.

 277. Kako se obhaja evharistija?

          Obhajanje evharistije ima dva velika dela, ki sestavljata eno samo bogočastno dejanje: besedno bogoslužje, ki obsega razglašanje in poslušanje božje besede, ter evharistično bogoslužje, ki vsebuje darovanje kruha in vina, evharistično molitev ali anaforo z besedami spremenjenja in obhajilo.

278. Kdo obhaja evharistijo?

          Evharistijo obhaja veljavno posvečeni duhovnik (škof ali duhovnik), ki deluje v osebi Kristusa, Glave, in v imenu Cerkve.

279. Kateri so bistveni in nujno potrebni darovi za obhajanje evharistije?

          Bistveno in nujno potrebna sta pšenični kruh in vino iz trte.

280. V kakšnem smislu je evharistija spomin Kristusove daritve?

          Evharistija je spomin (memoriale) v smislu, da ponavzočuje in udejanja daritev, ki jo je Kristus daroval Očetu na križu enkrat za vselej za človeštvo. Daritvenost evharistije se kaže v samih besedah postavitve: "To je moje telo, ki se daje za vas ... To je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas preliva" (Lk 22,19-20). Daritev na križu in evharistična daritev sta ena sama daritev. Žrtveni dar in darovalec je isti, le način darovanja je različen: krvav na križu, nekrvav v evharistiji.

281. Kako je Cerkev deležna evharistične daritve?

         V evharistiji postane Kristusova daritev tudi daritev udov njegovega telesa. Življenje vernikov, njihovo poveličevanje, njihovo trpljenje, njihova molitev in njihovo delo: vse to je zedinjeno s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem, molitvijo in delom. Kot daritev se evharistija daruje tudi za vse žive in rajne, v odpuščanje grehov vseh ljudi in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin. Tudi nebeška Cerkev je združena s Kristusovo daritvijo.

282. Kako je Jezus navzoč v evharistiji?

          Jezus Kristus je navzoč v evharistiji na edinstven in neprimerljiv način. Navzoč je namreč resnično, stvarno in bistveno: s svojim telesom in svojo krvjo,  s svojo dušo in svojim božanstvom. V evharistiji je torej ves Kristus, Bog in človek, navzoč na zakramentalen način, to je pod evharističnima podobama kruha in vina.

 283. Kaj pomeni transsubstanciacija?

          Spremenjenje bistva (transsubstantiatio) pomeni spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo Kristusovega telesa in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. To spremenjenje se izvrši v evharistični molitvi z učinkovitostjo Kristusove besede in z delovanjem Svetega Duha. Čutno zaznavne značilnosti kruha in vina, torej "evharistični podobi", pa ostaneta nespremenjeni.

284. Ali lomljenje kruha razdeli Kristusa?

          Lomljenje kruha ne razdeli Kristusa. Ves Kristus je navzoč v vsaki od podob in ves v vsakem njunem delu.

285. Do kdaj traja Kristusova evharistična navzočnost?

          Kristusova evharistična navzočnost traja tako dolgo, dokler obstajata evharistični podobi.

 286. Kakšno češčenje gre zakramentu evharistije?

          Temu zakramentu gre tako med mašo kakor tudi zunaj nje božje češčenje (latria). Cerkev namreč s kar največjo skrbnostjo shranjuje posvečene hostije, jih prinaša bolnikom in drugim osebam, ki se ne morejo udeležiti svete maše, jih izpostavlja slovesnemu češčenju vernikov in jih prenaša v procesijah. Cerkev vabi vernike k pogostnemu obisku in češčenju Najsvetejšega zakramenta, ki je shranjen v tabernaklju.

287. Zakaj je evharistija velikonočna gostija?

         Evharistija je velikonočna gostija, ker nam Kristus, ki na zakramentalen način uresničuje svojo velikonočno skrivnost, podarja svoje telo in svojo kri kot hrano in pijačo ter nas združuje v svoji daritvi s seboj in med seboj.

 288. Kaj pomeni oltar?

          Oltar je simbol Kristusa samega, ki je navzoč kot daritvena žrtev (oltar - daritev na križu) in kot nebeška hrana, ki se nam daje (oltar - evharistična miza).

289. Kdaj Cerkev obvezuje vernike k udeležbi pri sveti maši?

         Cerkev obvezuje vernike, da se udeležujejo svete maše vsako nedeljo in zapovedane praznike. Priporoča jim, da se je udeležujejo tudi druge dneve.

290. Kdaj je treba prejeti sveto obhajilo?

          Cerkev priporoča vernikom, ki se udeležijo svete maše, da prejmejo tudi sveto obhajilo, če so pripravljeni, kakor se zahteva. Cerkev predpisuje to obveznost vsaj o veliki noči.

291. Kaj je potrebno za prejem svetega obhajila?

          Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu. Pomembni so tudi duh zbranosti in molitve, upoštevanje posta, ki ga Cerkev predpisuje, in telesna drža (kretnje, obleka) kot znamenje spoštovanja do Kristusa.

292. Katere sadove prinaša sveto obhajilo?

          Sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega. Ko nas krepi v ljubezni, izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi grehi.

293. Kdaj je mogoče podeliti sveto obhajilo drugim kristjanom?

          Katoliški nositelji cerkvene službe dovoljeno podeljujejo sveto obhajilo pripadnikom vzhodnih Cerkva, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, če ti zanj prosijo popolnoma svobodno in so pripravljeni, kakor se zahteva.

          Kar zadeva člane drugih cerkvenih skupnosti, katoliški nositelji cerkvene službe dovoljeno podeljujejo sveto obhajilo tistim kristjanom, ki spričo težke stiske sami od sebe zanj prosijo, so pripravljeni, kakor se zahteva in izpovedujejo katoliško vero glede zakramenta evharistije.

294. Zakaj je evharistija "poroštvo prihodnje slave"?

          Zato, ker nas napolnjuje z vsakršno milostjo in vsakršnim nebeškim blagoslovom, nas krepi za romanje tega življenja in nam vzbuja hrepenenje po večnem življenju. Evharistija nas že zdaj zedinja s Kristusom, ki je šel na Očetovo desnico, z nebeško Cerkvijo, s presveto Devico in vsemi svetniki.

V evharistiji "lomimo en kruh, ki je zdravilo nesmrtnosti, protistrup, da ne bomo umrli, temveč živeli v Jezusu Kristusu za vedno (sveti Ignacij Antiohijski).

Zakramenti

 DRUGO POGLAVJE

 ZAKRAMENTA OZDRAVLJANJA

 295. Zakaj je Kristus ustanovil zakramenta pokore in bolniškega maziljenja?

          Kristus, zdravnik naših duš in teles, ju je ustanovil zato, ker more biti novo življenje, ki nam ga je podaril po zakramentih uvajanja v krščanstvo, oslabljeno in z grehom celo izgubljeno. Zato je Kristus hotel, da njegova Cerkev nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in odreševanja po teh dveh zakramentih.

Zakramenti

 ZAKRAMENT POKORE IN SPRAVE
(na zakramente)

 296. Kako se imenuje ta zakrament?

          Imenuje se zakrament pokore, sprave, odpuščanja, spovedi, spreobrnjenja.

297. Zakaj obstaja zakrament sprave po krstu?

         Novo življenje milosti, prejeto pri krstu, ni zatrlo slabotnosti človeške narave, tudi ne nagnjenja h grehu (se pravi poželjivosti). Zato je Kristus ustanovil ta zakrament za spreobrnjenje krščenih, ki so se z grehom oddaljili od njega.

298. Kdaj je bil ustanovljen ta zakrament?

         Vstali Gospod je postavil ta zakrament, ko se je na velikonočni večer prikazal svojim učencem in jim rekel: "Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20,22-23).

299. Ali krščeni potrebujejo spreobrnjenje?

         Kristusov klic k spreobrnjenju še naprej odmeva v življenju krščenih. Spreobrnjenje je nenehna naloga za vso Cerkev, ki je sveta, a ima v svoji sredi grešnike.

300. Kaj je notranja pokora?

         Notranja pokora je vzgib "strtega srca" (Ps 51,19), ki ga božja milost nagiba k temu, da odgovori na usmiljeno ljubezen Boga. Vključuje žalost ter odpor do storjenih grehov in trden sklep v prihodnje nič več ne grešiti, in zaupanje v božjo pomoč. Hrani se z upanjem na božje usmiljenje.

301. V kakšnih oblikah se izraža pokora v krščanskem življenju?

         Pokora se izraža na zelo različne načine, zlasti s postom, z molitvijo in miloščino. Kristjan more te in mnoge druge oblike spokornosti uresničevati v vsakdanjem življenju, zlasti v postnem času in v petek, na dan pokore.

302. Katere so bistvene prvine zakramenta sprave?

         Bistveni sta dve prvini: dejanje človeka, ki se spreobrne po delovanju Svetega Duha, in odveza duhovnika, ki v Kristusovem imenu podeli odpuščanje in določi način zadoščevanja.

303. Katera so spokornikova dejanja?

         Spokornikova dejanja so: skrbno spraševanje vesti; kesanje, ki je popolno, kadar izvira iz ljubezni do Boga, in nepopolno, če temelji na drugih nagibih, ter vključuje sklep, nič več ne grešiti; izpoved, ki obstaja v priznanju grehov pred duhovnikom; zadoščevanje ali pokora, ki jo spovednik naloži spokorniku, da popravi škodo, katero je povzročil greh.

304. Katerih grehov se je treba spovedati?

          Spovedati se je treba vseh še ne spovedanih velikih grehov, katerih se človek spomni po skrbnem spraševanju vesti. Spoved velikih grehov je edina redna pot, da dosežemo odpuščanje.

305. Kdaj smo se dolžni spovedati velikih grehov?

         Vsak vernik, ki je prišel v leta razločevanja, se je dolžan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat v letu, in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.

306. Zakaj se je mogoče pri zakramentalni spovedi spovedati tudi malih grehov?

          Cerkev živo priporoča spoved malih grehov, tudi če ni nujna v strogem smislu. Spoved malih grehov nam pomaga pravilno oblikovati vest, se bojevati zoper zla nagnjenja, se dati Kristusu, da nas ozdravi, in napredovati v življenju Duha.

307. Kdo je delivec tega zakramenta?

         Kristus je zaupal službo sprave svojim apostolom in njihovim naslednikom škofom, kakor tudi njihovim sodelavcem duhovnikom, ki postanejo zato orodje božjega usmiljenja in pravičnosti. Oblast opuščati grehe izvršujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

308. Komu je pridržana odveza nekaterih grehov?

            Odveza za nekatere posebno velike grehe (kakor tudi za tiste, ki nakopljejo kazen izobčenja) je pridržana apostolskemu sedežu ali krajevnemu škofu ali od njiju pooblaščenim duhovnikom. V smrtni nevarnosti pa more vsak duhovnik odvezati od vsakega greha in od vsakega izobčenja.

309. Ali je spovednik dolžan držati spovedno tajnost?

         Spričo kočljivosti in veličine te službe ter spričo ljudem dolžnega spoštovanja je vsak spovednik brez izjeme in pod zelo strogimi kaznimi dolžan ohranjati zakramentalni pečat, to je popolno tajnost glede grehov, za katere je zvedel v spovednici. /V slovenščini govorimo o "spovedni molčečnosti" - op. A. Strle, v: KKC 1467/.

 310. Katere učinke ima ta zakrament?

         Učinki zakramenta pokore so: sprava z Bogom in torej odpuščanje grehov; sprava s Cerkvijo; ponovna pridobitev stanja milosti, če je bilo izgubljeno; odpustitev večne kazni, nakopane s smrtnim grehom, ter vsaj delna odpustitev časnih kazni za greh; mir in vedrost vesti ter duhovna tolažba; povečanje duhovnih moči za krščanski boj.

311. Ali je mogoče ta zakrament v nekaterih primerih obhajati s splošno spovedjo in skupno odvezo?

          V primerih velike potrebe (recimo v grozeči smrtni nevarnosti) se je mogoče zateči k skupnostnemu obhajanju sprave s splošnim priznanjem grehov in s skupno odvezo. Pri tem je treba upoštevati navodila Cerkve; spokorniki pa morajo imeti namen, da se bodo v zahtevanem času spovedali v posamični spovedi velikih grehov.

312. Kaj so odpustki?

         Odpustki so odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Takšen odpustek pod določenimi pogoji zadobi kristjan  zase ali za rajne po službi Cerkve, ki kot srednica odrešenja razdeljuje zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov.

Zakramenti

ZAKRAMENT BOLNIŠKEGA MAZILJENJA
(na zakramente)

 313. Kako so doživljali bolezen v stari zavezi?

         V stari zavezi človek med boleznijo doživlja svojo omejenost. Hkrati zaznava, da je bolezen skrivnostno povezana z grehom. Preroki so slutili, da more imeti bolezen tudi odrešujoč pomen za lastne grehe in za grehe drugih. Tako so bolezen doživljali s pogledom na Boga, od katerega je človek prosil ozdravljenja.

314. Kakšen pomen ima Jezusovo sočutje z bolniki?

         Jezusovo sočutje z bolniki in njegova številna ozdravljenja bolnikov so razločno znamenje, da je z njim prišlo božje kraljestvo in zato zmaga nad grehom, trpljenjem in smrtjo. S svojim trpljenjem in smrtjo je dal Jezus trpljenju nov smisel: če je zedinjeno z njegovim trpljenjem, more postati sredstvo očiščenja in odrešenja za nas in za druge.

315. Kako se Cerkev vede do bolnih?

         Cerkev je prejela od Gospoda naročilo, da ozdravlja bolnike. Zato si prizadeva negovati bolnike in jih spremljati s priprošnjo. Predvsem pa ima zanje poseben zakrament, ki ga je Kristus sam postavil in za katerega pričuje sveti Jakob: "Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu z oljem mazilijo" (Jk 5,14).

316. Kdo more prejeti zakrament bolniškega maziljenja?

         Ta zakrament more prejeti vernik, ki se znajde v smrtni nevarnosti zaradi bolezni ali starosti. Isti vernik ga more ponovno prejeti, če se bolezen poslabša ali če ga doleti druga huda bolezen. Kadar je mogoče, naj bolnik pred prejemom tega zakramenta opravi osebno spoved.

317. Kdo podeljuje ta zakrament?

          Bolniško maziljenje smejo podeljevati samo duhovniki (škofje ali duhovniki).

318. Kako se obhaja ta zakrament?

         Obhajanje tega zakramenta obstaja bistveno v maziljenju z oljem, ki ga po možnosti posveti škof. Maziljenje čela in rok (v rimskem obredu) ali tudi drugih delov telesa (v drugih obredih) spremlja duhovnikova molitev, ki prosi za posebno milost tega zakramenta.

319. Katere učinke ima ta zakrament?

          Podeljuje posebno milost, ki bolnika v njegov blagor in v blagor Cerkve še globlje zedinja s Kristusovim trpljenjem. Podari mu tolažbo, mir in pogum in tudi odpuščanje grehov, če se bolnik ni mogel spovedati. Ta zakrament podeli včasih, če Bog hoče, tudi vrnitev telesnega zdravja. V vsakem primeru to maziljenje pripravlja bolnika na prehod v Očetovo hišo.

320. Kaj je sveta popotnica?

          Sveta popotnica je evharistija, ki jo prejmejo tisti, ki so na tem, da zapustijo to življenje in se pripravljajo na prehod v večno življenje. Obhajilo s telesom in krvjo umrlega in vstalega Kristusa je v trenutku prehoda s tega sveta k Očetu seme večnega življenja in moč za vstajenje.

Zakramenti

TRETJE POGLAVJE

ZAKRAMENTA  V SLUŽENJU OBČESTVA IN POSLANSTVA

321. Katera sta zakramenta v služenju občestva in poslanstva?

         Dva zakramenta, sveti red in sveti zakon, podeljujeta posebno milost za posebno poslanstvo v Cerkvi in sta namenjena graditvi božjega ljudstva. Oba prispevata zlasti k cerkvenemu občestvu in zveličanju drugih.

Zakramenti

ZAKRAMENT SVETEGA REDA
(na zakramente)

322. Kaj je zakrament svetega reda?

         Sveti red je zakrament, po katerem se poslanstvo, ki ga je Kristus izročil svojim apostolom, še naprej izvršuje v Cerkvi do konca časov.

323. Zakaj se imenuje zakrament svetega reda?

         Ordo označuje cerkveno telo, v katero je kdo vključen s posebnim posvečenjem (ordinatio). To posvečenje omogoča na osnovi posebnega daru Svetega Duha, v Kristusovem imenu in z njegovo avtoriteto izvrševati sveto oblast (sacra potestas) v služenju božjemu ljudstvu.

324. Kakšno mesto ima zakrament svetega reda v odrešenjskem božjem načrtu?

         Predpodobe tega zakramenta so v stari zavezi služenje levitov kakor tudi Aronovo duhovništvo in postavitev sedemdesetih "starešin" (4 Mz 11,25). Te predpodobe najdejo svojo spolnitev v Jezusu Kristusu, ki je s svojo daritvijo na križu "edini srednik med Bogom in ljudmi" (1 Tim 2,5), "veliki duhovnik po Melkizedekovem redu" (Heb 5,10). Eno samo Kristusovo duhovništvo postaja navzoče po službenem duhovništvu.

"Samo Kristus je resničen duhovnik, drugi pa so njegovi služabniki" (sveti Tomaž Akvinski).

325. Iz katerih stopenj je sestavljen zakrament svetega reda?

         Sestavljen je iz treh stopenj, ki so nenadomestljive za organsko zgradbo Cerkve: iz stopnje škofov, duhovnikov in diakonov.

326. Kateri učinek ima škofovsko posvečenje?

         Škofovsko posvečenje podeli polnost zakramenta svetega reda, naredi škofa za zakonitega naslednika apostolov, ga vključi v zbor škofov, kjer s papežem in drugimi škofi deli skrb za vse Cerkve, ter mu podeli nalogo poučevanja, posvečevanja in vodenja.

327. Katera služba je zaupana škofu v delni Cerkvi?

         Škof, kateremu je zaupana krajevna Cerkev, je vidno počelo in temelj edinosti te Cerkve, za katero  kot Kristusov namestnik s pomočjo svojih duhovnikov in diakonov izpolnjuje pastirsko službo.

328. Kateri učinek ima duhovniško posvečenje?

         Maziljenje Svetega Duha vtisne duhovniku posebno duhovno neizbrisno znamenje,  ga upodobi po Kristusu duhovniku in ga napravi sposobnega delovati v osebi Kristusa, ki je glava Cerkve. Kot sodelavec škofovskega reda je duhovnik posvečen za oznanjevanje evangelija, za obhajanje bogoslužja, zlasti evharistije, iz katere njegova služba zajema moč, in za pastirja vernikov.

329. Kako duhovnik izvršuje svojo službo?

         Čeprav je duhovnik posvečen za vesoljno poslanstvo, izvršuje svojo službo v delni Cerkvi v zakramentalnem bratstvu z drugimi duhovniki. Ti sestavljajo en zbor duhovnikov in v občestvu s škofom ter v odvisnosti od njega nosijo odgovornost za delno Cerkev.

330. Kateri učinek ima diakonsko posvečenje?

         Diakon je upodobljen po Kristusu, ki je služabnik vseh. Posvečen je za služenje v Cerkvi, ki ga izvršuje pod oblastjo svojega škofa. Opravlja naloge pri službi besede, bogoslužja, dušnega pastirstva in dobrodelnosti.

331. Kako se obhaja ta zakrament?

         Zakrament svetega reda se v vseh treh stopnjah podeljuje s tem, da škof položi roke na glavo posvečencu in izgovarja slovesno posvetilno molitev. Z njo prosi Boga za posvečenca in njegovo službo posebno izlitje Svetega Duha in njegovih darov.

332. Kdo more podeliti ta zakrament?

         Podeljevanje treh stopenj zakramenta svetega reda pripada veljavno posvečenim škofom kot naslednikom apostolov.

333. Kdo more prejeti ta zakrament?

         Posvečenje more veljavno prejeti le krščen moški: Cerkev vé, da jo ta izbira veže, ker izhaja od Gospoda samega. Nihče nima pravice prejeti zakramenta svetega reda. Cerkvena oblast mora marveč presoditi, da je primeren za to službo.

334. Ali se zahteva celibat od tistega, ki prejme zakrament posvečenja?

         Za škofovstvo se celibat vedno zahteva. Za duhovništvo (prezbiterat) v latinski Cerkvi so redno izbrani možje, ki živijo neporočeno in hočejo ohraniti celibat "zaradi božjega kraljestva" (Mt 19,12); v vzhodnih Cerkvah se ni dovoljeno poročiti po prejemu posvečenja. Za stalni diakonat je mogoče sprejeti tudi že poročene može.

335. Kateri so učinki zakramenta svetega reda?

         Ta zakrament podarja posebno izlitje Svetega Duha, ki posvečenega - v skladu z vsakokratno stopnjo zakramenta - upodobi po Kristusu v njegovi trojni službi duhovnika, preroka in kralja. Zakrament svetega reda podeli neizbrisno duhovno znamenje ali pečat. Zato ga ni mogoče ponoviti niti ne podeliti za omejen čas.

336. S kakšno oblastjo se izvršuje službeno duhovništvo?

         Posvečeni duhovniki govorijo in delujejo pri izvrševanju svoje svete službe ne v svoji avtoriteti in tudi ne po naročilu ali pooblastilu skupnosti, marveč v osebi Kristusa, Glave, in v imenu Cerkve. Zato se službeno duhovništvo razlikuje bistveno in ne le po stopnji od skupnega duhovništva vernikov, katerim v služenje ga je Kristus postavil.

ZAKRAMENT SVETEGA ZAKONA
 (na zakramente)

337. Kakšen je božji načrt za moža in ženo?

         Bog je ljubezen. Človeka je ustvaril iz ljubezni in ga poklical k ljubezni. Ker ju je ustvaril kot moža in ženo, ju je poklical h globokemu občestvu življenja in medsebojne ljubezni, tako da "nista več dva, ampak eno" (Mt 19,6). Bog ju je blagoslovil in jima rekel: "Bodita rodovitna in se množita" (1 Mz 1,28).

338. Čemu je Bog ustanovil zakon?

         Zakonsko zedinjenje moža in žene, ki ga je utemeljil Stvarnik in ga obdaril z njenimi lastnimi zakonitostmi, je po svoji naravi usmerjeno na občestvo in blagor zakoncev, kakor tudi na roditev in vzgojo otrok. Po prvotnem božjem načrtu je zakonsko zedinjenje nerazvezljivo, kakor potrjuje Jezus Kristus: "Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje" (Mr 10, 9).

339. Na kakšen način greh ogroža zakon?

         Zaradi prvega greha, ki je povzročil tudi prelom od Stvarnika obdarjenega občestva med možem in ženo, zakonsko zvezo zelo pogosto ogrožata nesloga in nezvestoba. Kljub temu Bog v svojem neskončnem usmiljenju podarja možu in ženi svojo milost, da bi uresničila zedinjenje svojih življenj po prvotnem božjem načrtu.

340. Kaj uči stara zaveza o zakonu?

         Bog zlasti s šolo starozavezne postave in prerokov pomaga svojemu ljudstvu, da postopoma zori v spoznanju enosti in nerazvezljivosti zakona. Zakonska zaveza Boga z Izraelom je priprava in predpodoba nove zaveze, katero je Jezus Kristus, Božji Sin, sklenil s svojo nevesto, Cerkvijo.

341. Katero novost je Kristus podaril zakonu?

         Jezus Kristus ponovno vzpostavlja od Boga hoteni začetni red. Poleg tega daje milost, da bi živeli zakon v novem dostojanstvu zakramenta, namreč kot znamenje njegove zaročniške ljubezni do Cerkve: "Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev" (Ef 5,25).

342. Ali je zakon obveznost za vse?

         Zakon ni obveznost za vse. Bog posebej pokliče nekatere može in žene, da hodijo za Gospodom Jezusom po poti devištva ali celibata zaradi nebeškega kraljestva. Odpovedo se veliki dobrini zakona, da bi skrbeli za to, kar je Gospodovega, da bi skušali njemu ugajati. Tako postanejo znamenje popolne prednosti, kakršna pripada Kristusovi ljubezni, in gorečega pričakovanja njegove vrnitve v slavi.

343. Kako se obhaja sklenitev zakona?

         Ker sklenitev zakona postavi oba zakonca v javni življenjski stan v Cerkvi, je njeno liturgično obhajanje javno, pred duhovnikom (ali drugo za to pooblaščeno pričo Cerkve) in drugimi pričami.

344. Kaj je zakonska privolitev?

         Zakonska privolitev je volja, ki jo izrazita mož in žena, da se drug drugemu dokončno podarita z namenom, da živita zvesto in rodovitno zavezo ljubezni. Zakon nastane s privolitvijo, ki je zato neobhodno nujno potrebna in nenadomestljiva. Da je zakon veljaven, mora privolitev imeti za predmet resnični zakon, in biti zavestno ter svobodno človeško dejanje, ki ne sloni na sili ali prisili.

345. Kaj je potrebno, kadar eden od zakoncev ni katoličan?

         Mešani zakoni (zakoni med katoličani in krščenimi nekatoličani) potrebujejo dovoljenje cerkvene oblasti. V primeru različnosti vere (zakoni med katoličanom in nekrščenim) je za veljavnost potreben spregled. V vsakem primeru je bistvenega pomena, da zakonca ne izključujeta prevzema bistvenih namenov in lastnosti zakona in da katoliški zakonec potrdi obveznosti, da ohrani vero ter zagotovi krst in katoliško vzgojo otrok. Te obveznosti morajo biti poznane tudi drugemu zakoncu.

346. Kateri so učinki zakramenta zakona?

         Zakrament zakona ustvari med zakoncema trajno in izključno vez. Bog sam zapečati privolitev zakoncev. Zato sklenjeni in izvršeni zakon med krščenima ne more biti nikoli razvezan. Poleg tega ta zakrament podeli zakoncema potrebno milost, s katero si v zakonskem življenju in pri odgovornem sprejemanju in vzgoji otrok med seboj pomagata k svetosti.

347. Kateri grehi zelo nasprotujejo zakramentu zakona?

         Takšni grehi so: prešuštvo; mnogoženstvo, ki je v protislovju z enakim dostojanstvom moža in žene kakor tudi z enostjo in izključnostjo zakonske ljubezni; zavračanje rodovitnosti, ki prikrajša zakonsko življenje za dar otrok; ločitev, ki je v nasprotju z nerazvezljivostjo zakona.

348. Kdaj Cerkev dopušča fizično ločitev zakoncev?

         Cerkev dopušča fizično ločitev zakoncev, kadar je njuno sožitje iz zelo težkih razlogov praktično postalo nemogoče, čeprav želi, da se spravita. Vendar dokler soprog živi, nista svobodna, da bi sklenila nov zakon, razen če je njun zakon neveljaven in ga cerkvena oblast razglasi za neveljavnega.

349. Kakšen odnos ima Cerkev do ločenih in ponovno poročenih?

         V zvestobi do Gospoda Cerkev ne more priznati kot zakon zvezo ločenih in civilno poročenih. "Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo. In če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje" (Mr 10,11-12). Cerkev posveča tem ljudem pozorno skrb in jih vabi k življenju iz vere, k molitvi, delom ljubezni do bližnjega in h krščanski vzgoji otrok. Vendar tako dolgo, dokler traja ta položaj, ki objektivno nasprotuje božji postavi, ne morejo prejemati zakramentalne odveze, pristopati k svetemu obhajilu in opravljati nekaterih cerkvenih nalog.

350. Zakaj se krščanska družina imenuje tudi domača Cerkev?

         Zato, ker družina izraža in uresničuje občestveno in družinsko naravo Cerkve kot božje družine. Vsi družinski člani v skladu z lastno vlogo uveljavljajo krstno duhovništvo in prispevajo k temu, da družina postaja skupnost milosti in molitve, šola človeških in krščanskih kreposti in kraj prvega oznanjevanja vere otrokom.

 ČETRTO POGLAVJE

DRUGA LITURGIČNA OPRAVILA

ZAKRAMENTALI

351. Kaj so zakramentali?

         Zakramentali so sveta znamenja, ki jih je ustanovila Cerkev; po njih so posvečene različne življenjske okoliščine. Zakramentali vsebujejo molitev, ki jo spremljajo znamenje križa in druga znamenja. Med zakramentali zavzemajo pomembno mesto blagoslovi, ki so hvaljenje Boga in molitev za njegove darove, kakor tudi posvetitve oseb in posvetitve predmetov za bogoslužje.

352. Kaj je eksorcizem?

         Kadar Cerkev s svojo oblastjo prosi v imenu Jezusa Kristusa, da bi bila kaka oseba ali kak predmet zavarovan zoper vpliv hudobnega duha in odtegnjen njegovemu gospostvu, govorimo o eksorcizmu (zarotovanju, izganjanju hudobnega duha). V redni obliki se eksorcizem uporablja pri krščevanju. Slovesen eksorcizem, imenovan veliki eksorcizem, sme izvršiti samo duhovnik s škofovim pooblastilom.

353. Katere oblike ljudske pobožnosti spremljajo zakramentalno življenje Cerkve?

         Religiozni čut krščanskega ljudstva je vedno našel različne izraze v mnogovrstnih oblikah pobožnosti, ki spremljajo zakramentalno življenje Cerkve. Sem spadajo češčenje relikvij, obiskovanje svetišč, romanja, procesije, križev pot in rožni venec. Cerkev z lučjo vere razsvetljuje in pospešuje pristne oblike ljudske pobožnosti.

Zakramenti

KRŠČANSKI POGREB

354. Kakšen je odnos med zakramenti in smrtjo kristjana?

         Kristjan, ki umrje v Kristusu, dospe ob koncu svojega zemeljskega bivanja k dovršitvi svojega novega življenja, ki se je začelo pri krstu, prejelo okrepitev pri birmi in se hranilo z evharistijo, predokusom nebeške gostije. Smisel krščanske smrti se razodeva v luči smrti in vstajenja Kristusa, našega edinega upanja. Kristjan, ki umrje v Kristusu Jezusu, odide, da "bi bil doma pri Gospodu" (2 Kor 5,8).

355. Kaj izraža pogreb?

         Pogreb se obhaja v različnih obredih ustrezno z razmerami in izročili posamezne pokrajine. Vedno pa izraža velikonočno naravo krščanske smrti v upanju na vstajenje kakor tudi smisel občestva z rajnim, zlasti z molitvijo za očiščenje njegove duše.

356. Katere so glavne sestavine pogreba?

         Običajno pogreb obsega štiri glavne sestavine: sprejem trupla in nagovor skupnosti z besedami tolažbe in upanja, besedno bogoslužje, evharistično daritev in slovo, s katerim priporočimo dušo rajnega Bogu, viru večnega življenja, medtem ko njegovo telo nesejo h grobu v pričakovanju vstajenja.

 

[Katekizem - Zakramenti]



[-] [+]

 

 
 
     

 

 

 

 


Krajnc.net Top 100