Današnja podoba cerkve in njen umetnostnozgodovinski profil

Današnjo cerkveno podobo zaznamujejo zvonik, ladja in vzhodni sklop, ki ga sestavljajo tri prostorske enote: dolgi kor, kripta in zakristija na južni strani. Kor se zaradi kripte, ki jo je narekoval padajoči teren, kaže kot vitko stavbno telo z dvakrat stopnjevanimi, zgoraj diagonalno prirezanimi oporniki. Dinamično gotsko rast kot nekakšna cezura zavirajo profilirani venec in male šilastostolčne okenske odprtine v partiji kripte.

Korni prostor z rahlo potlačenim tripolnim križnorebrastim obokom osvetljujejo štiri šilasta okna v petosminskem zaključku in eno v severni steni. Razmeroma šibka rebra rastejo brez cezur iz poligonalno prirezanih služnikov, ki v vzdolžnih stenah počivajo na geometričnih konzolah,

Če pa je spodnji del stopnišča vendarle služil v drugačne namene, tega brez posebnih preiskav ni mogoče ugotoviti. Vsekakor sta pritlični del zakristije in kripta dovolj širokopotezno zasnovana, da zaslužita vso našo pozornost.

Iz ladje nas v kripto (sl. 4) vodijo strme kamnite stopnice oziroma kamnit šilast portal, kakršen vodi tudi iz kripte v pritlični del zakristije, to je v nekakšno vhodno vežo kripte, ki jo zunaj obkroža talni zidec. Opraviti imamo z nizkim dvoranskim prostorom s križnogrebenastimi oboki, ki počivajo na štirih parih kamnitih in opečnatih oktogonalnih slopov. Križnogrebenast obok nastopa še v pritličju zakristije. Celoten prostor, se pravi kripta in pritličje zakristije, je današnjo podobo dobil verjetno po predelavah v 17. in 19. stoletju, če ne omenjamo povsem ponesrečenih posegov arhitekta Jožeta Kregalja pred dvema desetletjema.

Kakšna je bila podoba kripte ob nastanku, pa je nekoliko težje ugotoviti. Pozornost vzbuja zazidani gotski portal na desni strani v kripti (če gledamo proti zahodu), ki predstavlja pendant današnjemu glavnemu vhodu iz cerkve v kripto. Zelo očitno je, da je kripta prvotno imela glavni vhod na južni strani in izhod na severni strani zahodne stene. Grče za običajno zasnovo srednjeveških kript, ki so za procesije in druge obrede potrebovale takšen dostop. Kasneje, ko so v ladji v baročnih kapelah namestili stranske oltarje, so ta severni izhod iz kripte morali zazidati.

Tudi pritličje zakristije današnjih dni ni dočakalo v prvotni podobi. Poleg dostopa iz kripte je bilo pritličje zakristije dostopno tudi z zunanje strani, in sicer z zahodne, kjer še danes vidimo z notranje strani zazidan ,vhod. Zazidali so ga sredi 19. stoletja, ko so prizidali stopnice in namestili nov psevdogotski portal na zahodni strani za dostop v nadstropje zakristije. Današnji južni portal (vhod) v pritličje zakristije pa je bil prvotno le okenska odprtina, kakršno vidimo v vzhodni steni pritličja.

 Novo mesto, kapiteljska cerkev: vklesana letnica 1517 v južnem oknu kripte

Če smo obširneje orisali stavbno zgodovino in podobo cerkve, si velja njeni glavni sestavini, Iadijski in korni del, ogledati tudi v luči razvoja gotske arhitekture in seveda njenih protagonistov. Sam značaj arhitekture je natančno orisal že Ivan Komelj in ga na tem mestu ne bomo ponavljali. Ne bo pa odveč opozoriti na izrazit gotski koncept  ladijskega prostora, zasnovanega v razmerju 1: √3, ki z okni, nizko vpetimi v steni, kljub okrnjenosti predstavlja eno redkejših monumentalnejših zasnov iz začetka 15. stoletja.

Tudi kor kapiteljske cerkve se je ohranil v okrnjeni obliki, vendar se zunanja in notranja členitev ter zasnova prostora še vedno kažejo kot umirjena arhitektura brez dinamične gotske napetosti in višinskega zagona. Temu so verjetno botrovali v prvi vrsti pozen čas nastanka ob koncu 15. oziroma na začetku 16. stoletja ter terenske razmere, ki so zaradi premostitve pogojevale gradnjo kripte, mogoče pa celo pretiran lom vzdolžne osi. V zvezi z gradnja novomeškega dolgega kora moramo poudariti, da se je stavbar vendarle zgledoval po starejši arhitekturi,  to je po skorajda stoletje starejšem koru župnijske cerkve v Šentrupertu. Čeprav ni povzel njegovega značaja, pomeni najverjetnejši vzor za novomeško rešitev. Sorodnosti opažamo zlasti v zunanji členitvi in oblikovanju opornikov z diagonalno prirezanimi zgornjimi deli. Pozornost vzbujajo tudi proporci talne zasnove, saj je razmerje med širino in dolžino v obeh primerih enako, 1: 2; v Šentrupertu sicer zasnova skupaj z zvonikom dosledneje sledi proporcem zlatega reza.

Žal pa o obočnem sistemu v kapiteljskem koru pred požarom leta 1576 ni mogoče ničesar reči z gotovostjo, zato tudi primerjava ohranjenega obočnega sistema s šentruperškim ni smiselna. Za obe prostorski rešitvi velja, da gre za tip dolgega kora, ki pa ga je v Novem mestu narekovala predvsem nova cerkvena funkcija. Tu bi težko rekli, da so pri določanju stavbnega tipa kakorkoli soodločali meščani. Le-ti bi utegnili pomembnejšo vlogo odigrati pri gradnji ladje frančiškanske cerkve, katere tlorisna zasnova in dvoranska prostornina ustrezata tudi mestnim župnijskim cerkvam (Kranj, Škofja Loka). Mogoče je bil tudi to razlog, da se meščani, ki so bili s kolegiatnim kapitljem v prvi polovici 16. stoletja pogosto v sporih, niso več toliko zavzemali za posodobitev ladje kapiteljske cerkve.

Vse kaže, da je  bila pri gradnji kapiteljskega dolgega kora odločilna vloga šentruperškega župnika in prvega novomeškega prošta Jakoba Auerspergerja (1474-1499) kot naročnika. To vsaj delno potrjujejo delavniške povezave, ki jih je  mogoče izluščiti iz sestave pomočnikov. Sestavo pomočnikov razkrivajo kamnoseški znaki (sl. 6: 2-14), vidni predvsem v spodnjih partijah oziroma na talnem zidcu kora (sl. 6: 2), na portalih in oknih kripte (sl. 6: 2-9,1 l,14) in zakristije (sl. 6: 9-10,12-13). Pet enakih znakov namreč zasledimo na slopih ladijskega oboka v Šentrupertu iz leta 1497.

Toda pri vprašanju naročnika je potrebno dodati, da je koordinacijo posameznih del v Šentrupertu, zagotovo slikarske okrasitve oboka, prevzel vikar, novomeški kanonik in hkrati javni notar, Fabijan Paroll ( 1495-1507), katerega grb je ob koncu 19. stoletja dokumentiral slikar Matija Koželj na danes ometanih, z obokom sočasno nastalih freskah t. i. Podpeškega mojstra. Glede na to, da je eden od šentruperških sklepnikov s tremi rožami v vazi na hribu zelo podoben Parollovem grbu, kaže tudi gradnjo ladijskega oboka leta 1497 pripisati                              

6. Novo mesto, kapiteljska cerkev: kamnoseški znaki (risal avtor)

njegovim prizadevanjem in ne samo župniku Jakobu Auerspergerju, čeprav je bil župnik glede na velikost investicije prva odgovorna oseba. Po smrti Jakoba Auerspergerja je mesto prošta zasedel znameniti Jurij Slatkonja, ki pa je ob številnih drugih cerkvenih funkcijah redko bival v Novem mestu.

Zato so bili s potekom gradnje verjetno bolj obremenjeni novomeški kanoniki kot sam prošt. S tem pa so zveze med Šentrupertom in Novim mestom s stališča naročnika zopet do neke mere potrjene. Ob vprašanju naročnika se vsiljuje tudi misel o identičnosti graditeljev oziroma glavnih mojstrov. Po oboku šentruperške ladje smo zasilno poimenovali mojstra, kateremu lahko s pomočjo mojstrskih znakov (sl. 7) in stavbne plastike v širšem slovenskem prostoru pripišemo še nekaj spomenikov.

Leta 1498, se pravi skorajda vzporedno z gradnjo v Šentrupertu, je mojster obokal ladjo šentruperške podružnice sv. Janeza Krstnika na Mirni, v začetku 16. stoletja pa zgradil cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Krški vasi (sl. 7: b). Na podlagi njegovega mojstrskega znaka in stilnih značilnosti stavbne plastike smo mojstru pripisali še obokanje ladje župnijske cerkve Marijinega rojstva v Cerknici na Notranjskem iz časa okoli leta 1520 (sl. 7: c).43 Kljub povezavi z gradbiščem v Šentrupertu pa kamnoseški znaki na kapiteljski cerkvi razkrivajo tudi sodelovanje drugih pomočnikov oziroma mojstrov, katerih znake zasledimo na obočnih sklepnikih ali konzolah še nekaterih poznogotskih cerkva. Najprej sta zanimiva znaka na novomeškem portalu kripte in špaletah oken (sl. 6: 3, 2), saj sta identična znaku mojstra, ki je okoli leta 1478 zgradil ali obokal cerkev sv. Boštjana, Fabijana in Roka v Kranju (sl. 7: d).ţ4 Toda zaradi časovne odmaknjenosti je identičnost kamnosekov vprašljiva. Zato pa sta skorajda sočasna naslednja dva primera.

Eden od novomeških kamnosekov (sI. 6: 4) bi bil lahko identičen z mojstrom, ki, je pred letom 1497 zgradil cerkev sv. Lamberta na Pristavi nad Stično (sl. 7: e). Posebej pa velja opozoriti na kamnoseka pomočnika, ki je signiral zahodno okno novomeške zakristije (sl. 6:10), saj je verjetno okoli leta 1500 zgradil cerkev sv. Jakoba v zaselku Cerovec pri Šmarjeti (s). 7: f), Le-ta je poleg geografske bližine zanimiva tudi zaradi tega, ker je njena stavbna plastika (konzole, sklepniki) sorodna z obočnimi členi šentruperškega ladijskega oboka. Navzlic številnim zvezam gradnje novomeškega kora ne moremo z gotovostjo pripisati t. i. Mojstru šentruperškega ladijskega oboka, kajti znano je, da je bila migracija kamnosekov z enega gradbišča na drugega, od enega mojstra do drugega, tudi ob koncu srednjega veka povsem običajna. Poleg tega za mojstra značilen figuralni okras v Novem mestu ni ohranjen niti v fragmentih, čeprav bi to utegnila biti tudi posledica obnove leta 1591, ko so kor po požaru ponovno obokali.

Ob tem, je vse bolj očitno, da je novomeški korni obok kljub monumentalnosti s predelavami in današnjo poslikavo Matije Koželja iz leta 1901 izgubil precej historične pričevalnosti, ki bi jo mogoče vsaj delno povrnila šele temeljita restavracija cerkve s predhodnimi preiskavami in raziskavami.

Umetnostno zgodovinsko vrednotenje kapiteljske cerkve v Novem mestu bi bilo okrnjeno, če ne bi vsaj na kratko opozorili tudi na zgodnjebaročno predelavo cerkvene ladje. Nanjo je bil pozoren že Ivan Kamelj, ki je poudaril širši pomen baročne predelave kot enega zgodnejših primerov uvajanja baročnih oblik in prostorskih konceptov po vzoru jezuitskih zasnov, čeprav zaradi gotskih oblik obeh stranskih portalov podobno kot pri Marijini cerkvi na Trški gori stik s srednjeveškim stavbnim izročilom zaradi vloge stiškega vplivnega območja še ni bil prekinjen.

Baročno prostornino novomeške ladje kot rezultat adaptacije v okviru raziskav arhitekture 17. stoletja obravnaval tudi Nace Šumi, ki pa je bil nekoliko bolj pozoren predvsem na formalne oblike obočnega sistema. Na določeno vlogo stiške cisterce in uveljavitev baročnega tipa dvorane po zgledu Ijubljanske jezuitske cerkve je na nekaj mestih opozoril tudi Marijan Zadnikar, ki pa barokizacije novomeške cerkve zaradi razumljivih razlogov ni nadrobneje obravnaval.

Iz dosedanjih zapisov je razvidno, da baročna podoba novomeške ladje odpira nekaj  zanimivih vprašanj bodisi v zvezi s prostorskim konceptom, naročniškimi razmerji ali delavniškimi povezavami. Če se najprej posvetimo tipu prostora, je potrebno reči, da v konstrukcijskem smislu okoli leta 1621 izvedeno obokanje ladje sicer ne pomeni posebne novosti. Opraviti imamo namreč z banjastim obokom, ki sloni na notranjih nosilcih (slopih) in ga poznamo že v poznogotski arhitekturi (Slovenske Konjice), le da so notranji oporniki globlji in zasnovani kot predelna stene, ki oblikujejo kapele z lastnim stranskim obokom, nad katerim pa seveda ni empor.

7. Mojstrski znaki: a: Šentrupert, cerkev sv. Ruperta - obok ladje; b: Krška vas, cerkev sv. Mohorja in Fortunata - obok prezbiterija; c: Cerknica, cerkev delne stene, ki oblikujejo stran- Marijinega vnebovzetja - obok ladje; d: Kranj, cerkev sv. Boštjana, Fabijana in Roka - obok ladje; e: Pristava nad Stično, cerkev sv. Lamberta - obok  prezbiterija; f: Cerovec pri Šmarjeti, cerkev sv. Jakoba - konzola v prezbiteriju.( Risal avtor)

Sicer je prejkone narekoval takšen ali soroden način obokanja obod obstoječe gotske ladje, saj vzdolžnih ladijskih sten ni bilo potrebno niti nadzidati. Toda kljub temu se zdi, da je novomeška različica cerkve s stranskimi kapelami izbrana povsem zavestno in pomeni drugi primer tega tipa cerkvenega prostora pri nas. Prvenstvo pripada, kot je znano,jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, katere gradnja je tekla v letih 1613 - 1615, vendar so načrti zanjo verjetno nastali že okoli leta 1600.5I Novomeška rešitev po času torej ne zaostaja veliko, zato bi bilo gotovo zanimivo nekoliko osvetliti spodbude za njeno izvedbo.

Barokizacija novomeške cerkve je bila naloga tedanjega prošta Marka Kuneja ( 1604-1621 ), ki je, kar ni nepomembno, študiral na jezuitski univerzi v Gradcu in skupaj s svojim predhodnikom proštom Polidorjem Montagnano (1582-1604) leta 1594 dosegel naslov magistra filozofije. Kot predstavnik protireformacije je stike z jezuiti ohranjal tudi kasneje in je ob smrti jezuitskemu kolegiju v Ljubljani zapustil celo nekaj denarja za šolanje uskoških otrok.

Prav zveze prošta Marka Kuneja z ljubljanskimi jezuiti ponujajo sklep, da je baročna zasnova novomeške ladje nastala po vzoru cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, ki jo je ljubljanski škof Tomaž Hren po koncu gradbenih del posvetil 15. novembra leta 1615.

Jakobova cerkev današnjih dni zaradi obsežne adaptacije leta 1699 sicer ni dočakala v prvotni podobi, vendar je mogoče na podlagi Hrenove in Valvasorjeve risbe, ohranjenih načrtov in današnje podobe sklepati, da je bil ladijski del zasnovan kot križnogrebenasto ali banjasto obokana dvorana s stranskimi kapelami, nad katerimi še ni bilo empor, z zvonikoma ob fasadi ter tristrano sklenjenim prezbiterijem z zunanjimi oporniki.

Slednji naj bi bil, kot domneva Damjan Prelovšek, še ostanek gotskega prezbiterija iz časa avguštincev, vendar so o njegovem gotskem izvoru nekateri pisci podvomili. Sama orientacija in profili odkapov gotskemu poreklu opornikov gotovo ne govorijo v prid, še manj sočasni primeri, npr. kor z zunanjimi oporniki samostanske cerkve v Stični, ki ga je časovno prvi opredelil Marijan Zadnikar kot rezultat gradbene vneme tedanjega opata Jakoba Reinprechta (1603-1626).56 Pri tem je zanimivo, da je bil tudi Reinprecht v zelo tesnih stikih z ljubljanskimi jezuiti in je dal v njihovi cerkvi postaviti enega od oltarjev.

Zaradi baročne adaptacije po vzoru ljubljanske jezuitske cerkve lahko novomeško kapiteljsko cerkev na neki način uvrstimo v širšo skupino baročnih dvoranskih cerkva s stranskimi kapelami, od katerih po pomenu najbolj izstopa jezuitska redovna cerkev 1 Gesu v Rimu, grajena kot bazilikalna dvorana v letih 1568 -1584. Toda že Ijubljanska cerkev se zaradi preprostosti močno razlikuje od rimskega vzora. Vendar je treba poudariti, da razlike niso toliko pomembne, saj jezuiti niso razvili lastnega stila v arhitekturi in niso predpisovali oblike rimske redovne cerkve, čeprav je redovno vodstvo pred novogradnjo ali obsežno adaptacijo izvedbene načrte moralo posebej odobriti.

Novi tip cerkvene arhitekture sta narekovali predvsem nova vloga cerkve in reforma liturgije po tridentinskem koncilu. Tip obokane dvoranske cerkve s stranskimi kapelami je bil za nove liturgične potrebe najprimernejši, saj je omogočal bogoslužje oziroma pridiganje pri več oltarjih hkrati. S tem se sicer ni toliko spremenila oblika ladje, saj poznamo sorodne tlorisne zasnove v Italiji že v 15. stoletju (Firence), temveč predvsem njena struktura: do tedaj so bili v veljavi ravni leseni stropi, ki so se morali sedaj zaradi boljše akustike umakniti obokom.

Novi tip cerkve, ki torej ni lasten samo jezuitom, se ni razvil v Rimu, kjer je bila tradicija centralno zasnovanih prostornin še vedno močna., temveč se je izoblikoval sredi 16. stoletja v severni Italiji, zlasti v Milanu, kjer velja omeniti dela arhitekta Galeazza Alessija (S. Barnaba), Palladia in drugih.

Vse pa kaže, da seje ravno po zaslugi jezuitov ta tip cerkvenega prostora pojavil v nemških deželah. Najzgodnejši primer predstavlja jezuitska cerkev sv. Mihaela v Münchnu, zgrajena v letih 1583-1597; ta je vplivala na zasnovo med letoma 1610 in 1617 zgrajene cerkve v Dilingenu severozahodno od Münchna, kjer je bila ena najpomembnejših jezuitskih univerz. Cerkev v Dilingenu je s svojo dvoransko zasnovo z banjastim obokom na notranjih opornikih, med katerimi so se izoblikovale kapele (brez empor), predstavljala model za celo vrsto jezuitskih cerkva na Bavarskem, Švabskem in v Avstriji.

Baročna posodobitev kapiteljske ladje je glede na čas izvedbe povsem aktualna celo za evropske razmere in ustreza tedanjim arhitekturnim novostim, ki so bile praviloma posledica splošnih prizadevanj protireformacije za rekatolizacijo dežele. Ker so naročniška razmerja dokaj jasna, se ob novomeškem primeru zastavlja vprašanje avtorstva.

Za jezuite je znano, da so arhitekte navadno izbirali iz svojih vrst. V Ljubljani je gradnjo kolegija načrtoval in vodil laični redovni brat italijanskega rodu, arhitekt Martin Valorsa (1555-1602), ki je prišel v ta namen iz Gradca.

Podobnega podatka za Novo mesto žal ne poznamo, zato pa lahko na podlagi stilnih in formalnih značilnosti ugotovimo, koga je prošt Kunej izbral za izvajalca. Delo je opravila neka domača delavnica, ki je bila v tem prostoru verjetno navzoča daljše obdobje, saj ji lahko pripišemo vsaj še zidavo cerkve Karmelske Matere Božje v zaselku Slape pri Šmarjeti (Grič pri Klevevžu).

Cerkev je dal na prostoru starejše prednice, od katere se je ohranil zvonik, v letih 1622-1628 pozidati Jurij Moškon, lastnik bližnjega gradu Klevevž, in je v cerkvi tudi pokopan. Po tipu sicer cerkev ne presega nivoja običajnih podružničnih cerkva, ponaša pa se z grebenastim obokom v prezbiteriju in tripolnim banjastim obokom na notranjih opornikih (slopih) v ladji, pri čemer so obočne oproge in grebeni so svodnic enako štukaturno okrašeni kot v Novem mestu.

Ob štukaturnem okrasu arhitekturnih členov in oboku na notranjih opornikih ter ne nazadnje tudi obliki kapiteljskega zvonika, ki jih srečujemo v celi vrsti mlajših spomenikov, se odpira širše vprašanje vloge kapiteljske cerkve v razvoju baročne arhitekture na Dolenjskem in širše. Ta tema pa seveda presega okvire pričujočega prispevka.

Povzeto po pisanju Roberta Peskarja "Hodil sem po zemlji naši..." - Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici, 243 - 257, Ljubljana

 
* obvezno