Oris stavbne zgodovine
 

Današnja podoba cerkve in njena tlorisna zasnova (sl. 3) nam razodevata, da je stavba rezultat številnih gradbenih faz in predelav, ki jih dosedanji pisci še niso povsem zadovoljivo pojasnili.

Največ nerešenih vprašanj je predstavljal čas nastanka današnjega dolgega prezbiterija (kora), zvonika. Vendar je bilo mogoče v zadnjem času na podlagi zgodovinskih podatkov in okoliščin, nadrobnejših raziskav in arheoloških preiskav v večji meri razrešiti nekatera od odprtih vprašanj. Najstarejši del cerkve predstavlja ladja, katere obodne stene so bile zgrajene v enem zamahu.

Dosedanja domneva, da je bila ladja za nekaj metrov podaljšana proti starejšemu zvoniku, ki naj bi bil stal samostojno kot ostanek stiškega Gradca, ne drži. Da je zvonik mlajši od ladje, so jasno pokazale arheološke preiskave ob zvoniku in ob stenah ladje. Tudi razmerje ladijske talne ploskve med širino (I3 m) in dolžino (22,5 m), ki znaša 1 : √3, govori za enoten koncept.

Stiški Gradec, ki se omenenja leta 1365, moramo iskati na mestu današnje stavbe sodišča. Ladja je bila sprva ravnostropana, kar kažejo ostanki fresk, vidni na podstrešju. Raven lesen strop bi utegnil biti po sredini oprt na lesene nosilce, ki bi razmeroma široki prostor delili v dvoje ladij. Notranjščino so osvetljevala tri okna v južni in eno v severni steni. Glavni portal je bil verjetno nameščen na zahodnem pročelju, ki sta ga členili vsaj še dve majhni okrogli okenski odprtini; desna  (zazidana) je še vedno dobro vidna. Južna zunanjščina ladje je bila tudi slikarsko okrašena vendar so se od velike podobe sv. Krištofa in ostalih prizorov, od katerih je znana Pieta, ohranili le skromni ostanki. Glede te cerkve pa ostaja odprto vprašanje oblika oltarnega prostora, od katere ga naj bi se po mnenju Jožeta Gregoriča in Marjana Mušiča ohranili ostanki obočnega sistema (rebra, služniki), vzidani kot spolije v zgornjo partijo zahodne stene današnjega kora. Toda že  Mušič je ugotovil, da so ti ostanki izdelani iz opeke. Opečna rebra pa so se v gotski arhitekturi   prvič pojavila šele proti koncu 15. stoletja. Zato obstaja možnost, da so pripadala drugemu obočnemu sistemu, mogoče celo tistemu iz današnjega prezbiterija, saj je bil kor po vsej verjetnosti leta 1591 pa požaru povsem na novo obokan. 

Kdaj sta bila ladja in ne več ohranjeni prezbiterij zgrajena, na srečo ni težko ugotoviti. Časovno dovolj opredeljiv element gotske faze v ladji predstavljajo ostanki šilasto zaključenih oken v severni in južni steni, ki so jih odkrili in prezentirali ob restavraciji v tridesetih letih. Okna so pomembna zaradi fragmentarno ohranjenih krogovičij, ki predstavljajo različico ribjega mehurja. Motiv ribjega mehurja se namreč v slovenskem prostoru prvič pojavi okoli leta 1400 z nastopom mojstrov kamnosekov, ki so k nam zanesli stilne novosti Petra Parlerja in njegovega kroga (Ptujska Gora, Pleterje, Šentrupert).

 Seveda je ta motiv v mnogih različicah nato ostal priljubljen še vse 15. stoletje. Drug, še pomembnejši podatek za časovno opredelitev predstavlja prepis ne več ohranjene listine iz leta 1429, ki pravi, da so tega leta posvetili prezbiterij in glavni oltar ter podelili osemdeset dni odpustkov. To pomeni, da so današnje obodne stene ladje in tedanji prezbiterij zgradili v prvi četrtini 15. stoletja oziroma pred letom I429.

Cerkev v tem času gotovo še ni imela velikega zidanega zvonika, temveč najverjetneje lesen stolpič, ki se je dvigal nad ostrešje:m. Ker glavni mestni cerkvi s pokopališčem to gotovo ni bilo v ponos, je verjetno prvo gradbeno nalogo predstavljala gradnja današnjega zvonika. Da je zvonik nedvomno mlajši od ladijskega dela, so pokazale arheološke preiskave, saj so temelji zvonika prizidani temeljem ladje.

Za to govorita tudi zazidano okroglo okence na zahodnem ladijskem pročelju ter profiliran venčni zidec v nadstropju, ki zvonik oklepa le s treh zunanjih vidnih strani. Žal v zvezi z gradnjo zvonika ni ohranjenih nobenih konkretnejših podatkov. Zanimivo pa je, da so bili v letih 1457, 1462 in 1480 v cerkvi podeljeni odpustki, ki so bili v poznem srednjem veku na splošno pogost način pridobivanja sredstev za gradnjo. Čeprav se originalne listine o tem niso ohranile, pa vsaj posredno namigujejo na določene gradbene aktivnosti v tem času, ki bi jih lahko povezali z gradnjo zvonika. Zakaj so zvonik postavili levo od vzdolžne osi ladje, ni mogoče pojasniti. Takšen zamik zvonika iz osi bi bil smiseln le v primeru, če so načrtovali razširitev ladje, in sicer tako, da bi podrli severno steno in zgradili novo nekaj metrov severneje.

S tem bi bil zvonik v osi, ladijski del pa bi spremenili v pravo dvoransko prostornino, kakršna je bila v drugi polovici 15. stoletja aktualna v vsem osrednjeslovenskem prostoru, tudi na Dolenjskem (Trebnje, frančiškanska cerkev v Novem mestu). Toda to je zgolj ugibanje. Z gradnjo zvonika so verjetno zazidali glavni portal, zato so morali urediti stranskega, če seveda ni obstajal že prej.

Obstoja prvotnih stranskih portalov ni mogoče zanesljivo potrditi, saj je današnji južni (glavni) portal iz leta 1621 in predstavlja pendant portalu v severni steni. Toda ravno pri severnem portalu v cerkvi vidimo na levi stran:i zazidano odprtino, ki bi lahko bila ostanek starejšega vhoda (glej tloris sl. 3). Z gradnjo zvonika so morali prebiti tudi nova vhoda v zahodni steni ladje, in sicer za dostop v njegovo pritličje in nadstropja. Prvotne funkcije malega pritličnega banjasto obokanega prostora ne poznamo, verjet;no pa je služil za zvonjenje. Kasneje so obok prebili za dostop v zgornja nadstropja zvonika, dostop na zvonik skozi polkrožen portal, ki je vodil s tedanjega pevskega kora, pa zazidali.

Drugo predelavo cerkve sv. Nikolaja lahko označimo kot najpomembnejšo. Z ustanovitvijo kolegialnega kapitlja leta 1493 je cerkev dobila nov pravni status, ki je gotovo narekoval tudi posebne arhitekturne zahteve. Zaradi velikega števila duhovnikov, v skupnosti živečih kanonikov, ki so slovesno oblikovali bogoslužje v cerkvi, je le-ta potrebovala dolgi kor oziroma prezbiterij.

Tako je predelava zajela rušenje obstoječega prezbiterija in gradnjo današnjega dolgega kora s kripto in zakristijo na južni strani (sl. 3, 4). Zagotovo gradnja ni stekla takoj po ustanovitvi, temvečnekaj let kasneje, vendar ohranjeni dokumenti začetka del ne razkrivajo. Leta 1497 je stekla gradnja proštije, kmalu zatem pa verjetno tudi novega cerkvenega kora. Za to govorijo tudi kamnoseški znaki v kripti (sl. 6).

Nekateri od njih pripadajo štirim kamnosekom, ki so leta 1497 sodelovali pri obokanju ladje župnijske cerkve v Šentrupertu. Da izbor izvajalcev ni bil naključen, govori dejstvo, da je bil naročnik, prvi novomeški prošt Jakob Auersperger, obenem tudi šentruperški župnik. Toda več elementov kaže, da tako kakor reševanje pravnega statusa kapitlja tudi gradnja ni potekala brez zapletov.

Kamnoseške znake zasledimo le v spodnjih partijah, predvsem v kripti in na talnem zidcu, v špaletah kornih oken pa jih ni opaziti. Nekateri iz stene štrleči kamni na južni strani celo kažejo, da stavba ni zgrajena povsem po načrtu. To velja predvsem za zakristijo, ki bi utegnila biti načrtovana vsaj za nadstropje višja od uresničene; manj verjetno je, da bi v današnjem zgrajenem delu zakristije lahko videli zametek zvonika, saj so stene vendarle prešibke. Zagotovo so tedaj načrtovali tudi novo ladijsko prostornino.

Zaplet gradnje ali celo prekinitev bi lahko povzročila smrt Jakoba Auerspergerja leta 1499, pomanjkanje sredstev in druge nevšečnosti. Zdi se, da je bila sprva zgrajena le kripta, v prvem ali celo drugem desetletju 16. stoletja pa so gradnjo pripeljali bolj ali manj do konca. S tem v zvezi je zanimiva tudi letnica 1517, ki jo je skupaj z nekaterimi kamnoseškimi znaki dokumentiral že Jože Gregorič oziroma arhitekt Gustav Ogrin (sl. 5).2' Letnica je vklesana v špaleto južnega okna kripte, vendar je ni mogoče brez zadržkov konkretne je povezati s stavbno zgodovino. Letnica bi lahko po eni strani označevala neko gradbeno fazo, po drugi strani pa jo lahko razumemo tudi kot grafit.

Leta 1576 je stavbo proštije in cerkev močno prizadel požar. Kolikšna je bila škoda, iz virov ni razvidno. Obnova cerkve je tekla predvsem v letu 1591, v času prošta Polidorja Montagnana (1582-1604). Takrat so zgradili severozahodni opornik ob prezbiteriju, upravičena pa je tudi domneva, da so kor povsem na novo obokali. Značaj oboka z mnogimi nepravilnostmi v izteku služnikov in stilno nedoločljive konzole temu ne oporekajo. Celo pozicija služnikov ne ustreza mestu zunanjih opornikov, iz česar je mogoče sklepati, da so širino posameznih obočnih pol nekoliko spremenili.

Kapiteljska cerkev: tloris

Zopet velja opozoriti na opečna rebra, vzidana v zgornjo partijo zahodne stene prezbiterija. Dosedaj je veljalo, da pripadajo prvotnemu prezbiteriju, posvečenemu leta 1429. Toda opečna rebra so se v gotski arhitekturi prvič pojavila šele proti koncu 15. stoletja (Slovenske Konjice). Zato obstaja možnost, da so pripadala prvotnemu obočnemu sistemu v prezbiteriju, saj je bil verjetno obok iz začetka 16. stoletja leta 1591 nadomeščen z novim.

Tudi v kripti so bili stebri razen vzhodnih dveh izdelani iz opeke, vendar so enega morali kasneje, verjetno zaradi poškodb, zamenjati s kamnitim. Da je bil kamniti steber prinešen od drugod oziroma daje bil klesan za neko drugo stavbo, pričajo njegove dimenzije, ki ne ustrezajo bazam stebrov. Zanimivo je tudi, da so opečna rebra ali deli služnikov vzidani le v zahodni steni prezbiterija, torej tisti, ki je bila po vsej verjetnosti rekonstruirana ob obnovi po požaru.

Leta 1593 so v obnovljenem koru posvetili dva stranska in nov glavni oltar s Tintorettovo sliko sv. Miklavža. Na Klobučaričevi veduti Novega mesta iz leta 1604 (sl.1 ) vidimo prenovljeno cerkev, ki z izjemo preproste piramidaste strehe oktogonalnega zgornjega dela zvonika vsebuje vse današnje sestavine.
 

Po obnovi prezbiterija leta 1593 so se lotili predelave ladijskega dela. Začetek ali konec del nam verjetno sporoča letnica 1621 na južnem stranskem portalu. Dela so zajela gradnjo banjastega oboka in treh parov stranskih kapel po vzoru baročnih dvoran. V zahodni del ladje so postavili nov pevski kor, na katerega so verjetno namestili dragocene in razkošne Montagnanove orgle, ki pa jih je iz neznanih razlogov že prošt Ivan Andrej Stemberg (1653-1666) nadomestil z novimi, bistveno skromnejšimi.

Istočasno z obokanjem ladje so prebili tudi nove polkrožne okenske odprtine, medtem ko je okroglo okno nad južnim stranskim portalom starejše. V 17. stoletju so na severni strani prizidali še eno zakristijo,  zaradi česar so morali podreti opornik. Kasneje so zakristijo odstranili, opornika pa seveda niso rekonstruirali. S temi deli so se velike predelave cerkve končale. V naslednjih letih so izvajali le manjša obnovitvena dela, kot so gradnja nove čebulaste strehe zvonika do leta 1667, ki jo vidimo na Valvasorjevi grafiki (sl. 2), postavitev novih baročnih oltarjev s slikami Valentina Metzingerja leta 1733 in postavitev novih kornih klopi in orgel leta 1766. Posebej bi veljalo omeniti tudi nov kamnit tlak v koru, ki je verjetno po letu 1766 nadomestil starejšega iz apnenega estriha. Zanimivo je tudi, da so zaradi višine kornih klopi za kanonike leta 1766 skrajšali po en služnik na vsaki strani, pri čemer sta novi konzoli docela enako oblikovani kot ostale v koru, to je povsem brez stilnih značilnosti.

Kmalu po sredini 19. stoletja so, kot kaže, že urejali nov dostop v pritličje in nadstropje zakristije in njeno pritličje, tako da so izdelali dva nova psevdogotska portala v zakristiji. Leta 1860 so sledili regotizacija zvonika in druga dela vzdrževalnega značaja. Kot kaže stratigrafija ometov, so morali ob neki zamenjavi strešne konstrukcije, verjetno okoli leta 1860, vzdolžni ladijski steni nekoliko povišati, s čimer so razmeroma strm naklon strehe nekoliko omilili.

Že ob regotizaciji zvonika so načrtovali porušenje ladje in gradnjo nove v osi prezbiterija, vendar tega zaradi pomanjkanja denarja na srečo niso uresničili. To je bil tudi glavni razlog, da so okoli leta 1901 ta načrt dokončno opustili, ko so postavili nov oltar, prižnico in krstni kamen, izdelali okenska krogovičja in nova vrata v nadstropju zakristije, namestili nova slikana okna v koru in ga poslikali. Večino kamnoseških del je izvedel Ijubljanski kamnosek Feliks Toman, slikarski okras pa Matija Koželj.

Povzeto po pisanju Roberta Peskarja "Hodil sem po zemlji naši..." - Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici, 243 - 257, Ljubljana

* obvezno