Obnova kapiteljske cerkve v Novem mestu
Restavratorski posegi v letu 2003

V spomladanskih in poletnih mesecih so na kapiteljski cerkvi sv. Nikolaj v Novem mestu po dolgih desetletjih končno stekla obnovitvena in restavratorska dela, ki so v precejšnji meri spremenila njeno zlasti zunanjo podobo. Restavriranje je zajelo južno in zahodno zunanjščino ter zahodni (vhodni) del v sami cerkvi.

Ker je že na prvi pogled obseg del in predhodnih raziskav močno presegel značaj običajnih vzdrževalnih del, se zdi skorajda nujno, da se obzaključku obnove za leto 2003 širši javnosti predstavijo tako rezultati raziskav, ki so v marsičem pomembno dopolnili naše dosedanje vedenje, kot tudi razloge in motive za spomeniško prezentacijo zunanjščine in posameznih stavbnih sestavin.

V primerjavi s starejšo literaturo so že novejše raziskave o cerkvi in njeni stavbni zgodovini prinesla vrsto novih spoznanj, zato večjih presenečenj v zvezi s tem ni bilo pričakovati. Toda kljub temu so nedavne raziskave beležev in ometov, izvedenih pred samimi restavratorskimi posegi, razkrile vrsto podrobnosti, ki pomembno dopolnjujejo dosedanje znanje o stavbnem razvoju.

Osnovno izhodišče restavriranja fasade je bilo ohraniti čim več prvotnih ometov, saj so ti, kar je bilo razvidno že na prvi pogled, na določenih delih izvirali še iz srednjega veka.

Ker so gotski ometi (in za nameček še dobro ohranjeni) kljub izrednemu številu srednjeveških cerkva na Slovenskem redkost, je bilo takšno izhodišče nedvomno osnovni pogoj za začetek obnovitvenih del.

Spričo tega so bile glavne naloge raziskav ugotoviti stopnjo in obseg ohranjenosti posameznih plasti ometov in še posebno določiti stratigrafijo ometov in beležev, ki navadno pokaže časovni redosled posameznih plasti. Istočasno smo bili pozorni tudi na morebitne starejše okenske odprtine ter že prej evidentirane, a večinoma prebeljene gotske freske na južni zunanjščini.

V prvi fazi raziskav smo najprej odprli zazidano okroglo okno nad južnim portalom iz leta 1621. Čas nastanka tega okna doslej ni bil povsem zanesljiv, vse pa je kazalo na njegovo srednjeveško poreklo. To je dokončno potrdilo tudi odkritje poslikave njegove špalete v notranjščini, in sicer v tonu žgane siene s svetlimi črtami, ki so navidezno nakazovale stike posameznih kamnov.

S takšno poslikavo so bile namreč okrašene tudi špalete gotskih oken, ki so jih zazidali ob barokizaciji ladje okoli leta 1621. To bi pomenilo, da je okno nastalo najkasneje v 16. stoletju, ko je srednjeveška ladja dobila nov slikarski okras, od katerega je nekaj ostankov vidnih tudi na podstrešju nad današnjimi oboki.

Ni pa mogoče okna povsem zanesljivo postavili v čas gradnje ladje, se pravi v prvo četrtino 15. stoletja, saj je bilo kljub kamnitemu ostenju, kot kaže, brez običajnega krogovičja. Po vsej verjetnosti je bilo le zastekljeno z vitražem. Ostankov vitraža nismo našli, pač pa le sledove kovinske konstrukcijekot sestavnega dela za trdnost svinčenih profilov oziroma njihove konstrukcije.

Odkrita ležišča kovanih kovinskih palic so narekovala tudi pozicijo in obliko kovinske konstrukcije nove rekonstruirane zasteklitve.

Sondiranje smo nato nadaljevali v zahodnem delu južne stene, kjer smo presenetljivo naleteli še na ostanke enakega okroglega okna, lociranega med obema že znanima gotskima oknoma.

Da pa je bilo presenečenje še večje, se je desno od njega pokazal še ostanek špaleti podobne cezure, ki bi glede na pozicijo lahka predstavljala ostanek nekega starejšega okna, čeprav zaradi skromnih ostankov to ni povsem gotova. Špaleta je sicer tekla v steno bolj ali manj poševno, vendar za.radi kamnitega ostenja okroglega okna odpiranje ni bilo smiselno.

Slednje je veljalo tudi za ostanke okroglega okna, katerega svetlobna odprtina je zaradi baročnega obokanja ladje in preboja novih oken, v večji meri uničena. Sledove obeh odprtin pa smo na zunanjščini kasneje vendarle prezentirali.

Odkrivanje ostankov stenskih slik smo izvedli z namenom, ugotoviti stopnjo in obseg njihove ohranjenosti ter iz ostankov opraviti potrebne analize in slogovne opredelitve, ki bi pomagale ugotoviti čas nastanka in morebitne delavniške povezave. Žal pa smo ugotovili, da je stopnja ohranjenosti preslaba, da bi lahko pojasnili zastavljena vprašanja.

Od velike slike sv. Krištofa, ki je zavzela vertikalni sredinski pas tik ob nekdanjem zahodnem šilastem gotskem oknu, je večinoma ohranjen le intonaco, se pravi plast ometa, na katerega so še na sveže slikali, medtem ko je barvna plast večinoma sprana.

 Izjema je le del svetnikove glave (sl. 1), ki vendarle ponuja določene sklepe, ter delček sinopie, vidne na spodnjem nakljuvanem ometu v spodnjem delu slike, kjer je intonaco odpadel. Fragment Krištofovega obraza izdaja kvalitetnega slikarja, ki je osnovne obrise figure še pred slikanjem vrezal v svež omet. Vsaj obraz je oblikovan s pomočjo barvnega modeliranja, tako da ni presenetljivo, da risbe skorajda ni zaslediti.

Nimb je diskaste oblike, svetnik pa ima izraz, ki je značilen za poznogotsko slikarstvo zlasti okoli leta 1500. Več iz ohranjenega za zdaj ni bilo mogoče razbrati. [e manj zgovorni so bili ostanki stenskih slik na vzhodni strani, kjer sta bila verjetno dva prizora eden nad drugim. Intonaco je tu izredno dobro ohranjen, barvna plast pa skorajda povsem sprana, tako da vsebine prizorov ni bilo mogoče ugotoviti.

Viden je bil obris neke figure v pol ležeči pozi in delček šablonirane bordure, kakršno večkrat zasledimo v drugi polovici 15. stoletja. Zaradi tega sklepamo, da sta ta prizora starejša od freske sv. Krištofa, saj tudi intonaco ni bil nanešen na nakljuvan omet. K še starejši plasti poslikave pa je pripadal skromen fragment, odkrit povsem v spodnjem delu stene na vzhodni strani.

Ohranil se je le delček tribarvne bordure (svetli oker, bela in rdeča), ki pa o obsegu poslikave in času nastanka ni posebej zgovoren in smo ga kasneje zaradi ogroženost sneli.

Čeprav že prej evidentirana poslikava južne stene ne pomeni posebne obogatitve ohranjenega fonda srednjeveškega stenskega slikarstva, pa je v našem primeru izrednega pomena že osnovna časovna opredelitev. Poglejmo zakaj. Kot rečeno, so tako slika sv. Krištofa kot tudi oba prizora na vzhodni strani nameščena na starejšo plast ometa, ki ji lahko sledimo skorajda po celi južni steni ladje.

Opraviti imamo s tipičnim gotskim ometom debeline od 0.5 do 2 cm, zaglajenim z zidarsko žlico in nekajkrat prebeljenim z gašenim apnom. V spodnjem delu stene je zaradi delovanja vlage sicer propadel, v sredinskem delu pa je izredno dobro ohranjen do prvotne višine ladje (približno meter in pol nižje od današnjega strešnega venca). Izjema so le partije iz 17. in 19. stoletja, ki pa jih bomo v nadaljevanju nadrobneje opisali.

Vendar pa ta omet ni nastal že ob gradnji ladje temveč kasneje. Pri preiskavi ometov ob delno zazidanem vzhodnem gotskem oknu smo namreč odkrili skromne sledove prvotnega, se pravi prvega. Sinopia pomeni risbo pod intonacom v rdečerjavem tonu, ki joj e slikar izvedel kot skico za lažjo izvedbo ali zaradi lažje predstave naročnika poslikave ometa.

Ta je bil precej grobe strukture in izveden iz apnene malte, s katero je cerkev oziroma ladja tudi zidana. Iz tega lahko sklepamo, da cerkev po izgradnji v prvi četrtini 15. stoletja še ni imela pravega fasadnega ometa, temveč le grobi omet. Cerkev je pravo fasado oziroma zaglajen gotski omet dobila šele okoli sredine 15. stoletja, se pravi pred nastankom stenskih slik.  Vzrokov, da finega zaglajenega ometa niso izvedli že ob gradnji, ne poznamo, verjetno pa so bili povezani,kot običajno, s pomanjkanjem finančnih sredstev.

Nadaljevanje raziskav in prvih posegov v okviru zidarskih del je prineslo še nekaj pomembnih spoznanj. Našo pozornost je najprej pritegnilo prvotno zahodno gotsko šilasto okno, ki je bilo v celoti zazidalo, vidni oziroma prezentirani so bili le ohranjeni robovi njegove kamnite špalete, kar so izvedli že v okviru zadnje velike obnove pred drugo svetovno vojno.

Ker je bilo levo ostenje ob barokizaciji precej uničeno, ga seveda niso odpirali. V zazidanem delu je bil vzidan tudi eden od treh nagrobnikov, ki smo ga skupaj z ostalima pred prenovo prestavili v kripto. S tem pa se je ponudila možnost, da vsaj delno odpremo vrhnji del okna.

Odpiranje je razkrilo delno poškodovano krogovičje, iz katerega je bilo mogoče razbrati njegovo trilistno obliko, sicer pa je bilo okno dvodelno. Ker pa okna zaradi omenjenega razloga tudi ob tej obnovi ni kazalo prezentirati v večjem obsegu, smo seveda krogovičje dokumentirali in odprtino ponovno zazidali.

Drugo še ne povsem rešeno vprašanje je predstavljala lokacija južnega vhoda. Doslej smo domnevali, da je bil prvotni stranski vhod na mestu današnjega iz leta 1621, se pravi v zahodnem delu južne stene, kar je na nek način potrjevalo odkritje nekega zazidnega vhoda desno od današnjega portala v severni steni.

Toda odstranjevanje uničenega oziroma dotrajanega ometa v spodnji partiji južne stene teh domnev ni potrdilo. Ravno nasprotno. Približna pozicija prvotnega južnega vhoda se je pokazala v sredini južne stene, kjer so kamnit portalni okvir najverjetneje odstranili ob barokizaciji, odprtino pa zazidali.

Kot zidarsko polnilo si uporabili tudi obdelane kose peščenjaka, ki pa jih zaradi preproste profilacije ni bilo mogoče ˇidentificirati kot ostanke portala. Kljub temu se je z odkritjem prvotne lokacije ju;nega vhoda pokazala podoba južne stene, kakršno je najverjetneje imela vse do požara leta 1576.

Obnove kapiteljske cerkve pred drugo svetovno vojno so tekle pod budnim očesom Jožeta Gregoriča, ki je o obnovi cerkve napisal več prispevkov, ki so zbrani v I. izredni številki revije Rast, Novo mesto, december 1994.

V zvezi s prvotno podobo cerkve so se kasneje razkrili še nekateri elementi, od katerih naj omenimo le pomembnejše. Prav gotovo je bil precej nejasen vertikalni pas grobega ometa na skrajni vzhodni strani južne ladje z nekaj štrlečimi kamni, ki so jih precej ponesrečeno vkonponirali v zahodno steno zakristije, zgrajene skupaj z današnjim prezbiterijem na začetku16. stoletja.

Kdaj je ta grobi omet nastal, je težko reči z gotovostjo. Verjetno po nastanku zgoraj omenjenih fresk in pred ali sočasno z gradnjo zakristije v začetku 16. stoletja. Na tem mestu bi lahko bil prvotno zunanji opornik - zato štrleči kamni -, kakršen je bil postavljen tudi na nasprotni severni strani.

Tu ne mislimo na današnji zahodni opornik, pa tudi na tistega ne, ki naj bi nastal sočasno z ostalimi oporniki prezbiterija, temveč na še starejšega, katerega temelji so prišli na dan med nedavnim izkopom za drenažo. Ta opornik je bil del prvotne ladje in ne današnjega prezbiterija.

Na severni strani bi se utegnili na tem mestu zvrstiti v obdobju manj kot dvesto let kar trije različni oporniki. Omenjeni profilirani kosi peščenjaka, ki so jih porabili pri zazidavi prvotnega južnega vhoda, bi lahko glede na njihovo obliko lahko pripadali prav oporniku na vogalu ladje. V severni steni je bilo pomembno še odkritje ostankov zahodnega gotskega okna, ki pa ga je kasnejše okno skorajda povsem uničilo, tako da imamo podatek le o njegovi širini in spodnjem nivoju.

Na osnovi povedanega je zdaj že mogoče okvirno rekonstruirati prvotno podobo ladijskega dela, čeprav nam manjka nekaj podatkov za zahodno fasado, katere členitev za zdaj še ni bilo mogoče raziskati. V tlorisu je dokaj jasno razvidno razmerje talne ploskve med širino (13 m) in dolžino (22,5 m), ki znaša 1 : √3, kar govori za enoten koncept novogradnje.

Ravnostropano notranjščino je osvetljevalo več okenskih odprtin. Dve visoki šilastoločni okenski odprtini v južni in dve v severni steni. Vsa šilasta gotska okna so imela klesana kamnita ostenja. Vzhodno okno v južni steni je bilo tridelno, ostala pa dvodelna. Krogovičja so najbolje ohranjena v vzhodnem oknu v južni steni, ki razkriva različico ribjega mehurja, zahodno okno v južni steni je verjetno imelo krogovičje v obliki trilista, na severni strani pa krogovičja niso razpoznavna.

Južno steno sta poleg šilastih še dve okrogli okni s kamnitimi ostenji, nameščeni razmeroma visoko v steni. [paleta zahodnega je danes v celoti ohranjena in kaže, da za gotsko obdobje značilnega krogovičja verjetno nista imeli.

V teh prispevkih, ki so bili objavljeni v reviji Križ, je meščane redno obveščal o poteku del in novih odkritjih. Najstarejši je torej opornik, ki je nastal sočasno z ladjo. Dolžina temeljevje približno 130 cm, karje seveda precej manj od ostalih opurnikov prezbiterija, kar izključuje možnost, da imamo opraviti s temelji opornika, ki bi nastal sočasno s prezbiterijem. Temeljev opornika, ki naj bi nastal sočasno z ostalimi oporniki v začetku 16. stoletja, pa, zanimivo, niso odkrili. Vidno so le temelji današnjega čokatega opornika, ki je nastal verjetno šele po požaru leta 1576.

Glavni portal je bil sprva najverjetneje nameščen na zahodnem pročelju, ki sta ga poleg portala členili vsaj še dve majhni okrogli okenski odprtini; desna je po nedavnih restavratorskih posegih ponovno odprta. Stranska portala sta bila dva, eden v severni steni, desno od današnjega, kje je notranje levo ostenje, zgrajeno iz klesancev peščenjaka še vidno, južni pa je bil, kot rečeno, v sredini južne stene. Na vogalih vzhodne (slavoločne) stene sta bila verjetno nameščena dva opornika, katerih temelji so prišli na dan na severni strani.

Glede cerkve pa ostaja odprto vprašanje oblika oltarnega prostora, od katerega naj bi se ohranili ostanki obočnega sistema, vzidani v zgornjo partijo zahodne stene današnjega prezbiterija. Gre za fragmente obočnih reber klinastega profila z obojestranskim žlebom. Glede na to, da so izdelani iz opeke, pripadajo po vsej verjetnosti prvotnemu obočnemu sistemu novega gotskega kora iz začetka 16. stoletja, ki so ga morali po požaru nadomestili z današnjim, nastalim v letih 1591-1593.

Čeprav je v poznem 16. stoletju dolenjsko metropolo poleg požarov še vedno pretresala reformacija, se je z nastopom prošta Polidorja Montagnane (1582-1604) pričelo obdobje relativnega razcveta in tudi obdobje prenove kapiteljske cerkve, ki se je zaključila v času njegovega naslednika, prošta Marka Kuneja (1604-1621). Okvirno smo zgodnje baročno prenovo že opisali,s nekaj vprašanj pa je vendarle ostalo nedorečenih, zlasti tista, ki so vezana na zunanjo členitev.

Toda ravno raziskave ob nedavni obnovi so v precejšnji meri osvetlila tudi ta vprašanja. Predvsem je nejasen obseg obnove v Montagnanovem času, saj vemo, da je po požaru leta 1576 poskrbel za temeljito obnovo prezbiterija, ladijski del pa naj bi obnovil, se pravi povišal in obokal, šele njegov naslednik. Takšna razlaga je sicer pravilna, če imamo v mislih obokane ladje okoli leta 1621.

Če pa upoštevamo podatek, da je Montagnana kapiteljski cerkvi priskrbel dragocene orgle, jih najbrž ni postavil v od požara verjetno tudi precej prizadeto ladjo. Odpira se vprašanje, ali se je že Montagnana kakorkoli lotil tudi obnove ladje.

To vprašanje se je namreč ponovno odprlo ob nedavni obnovi, in sicer v povezavi s povišanjem ladijskega dela in spremembo naklona strehe, čeprav se je zdelo, da ta poseg zagotovo sodi šele v 19. stoletje. Določen dvom se je porajal po odstranitvi dotrajanega ometa, ko se je najprej pokazala struktura gradnje večinoma iz kamna, v njej pa na prvotni višini ladje pravokotne odprtine za stropnike, ki bi lahko dokazovali, da je imela cerkev ob povišanju še vedno raven lesen strop. Je pa potrebno opozoriti, da so za omet in izdelavo profliranega strešnega venca uporabili drugačno malto, in sicer izredno slabe kvalitete, ki jo drugod ne zasledimo.

Zaradi tega je bilo potrebno ves ta omet odstraniti in ga nadomestiti z novim apnenim, pri tem pa je razlika v strukturi ometa v primerjavi s starejšim ostala, s tem pa tudi pričevalnost same fasade. S povišanjem cerkve se je spremenil prvotni strm naklon strehe, opazen v današnji strukturi ometov, kar je posledično pomenilo tudi delno pozidavo zahodne ladijske stene in zazidavo segmentnega prehoda iz podstrešja prezbiterija v ladijskega, ki je danes delno viden v zunanji zahodni steni prezbiterija nad ladijsko streho.

Povsem jasni nista bili tudi oblika in položaj baročnih oken, nastalih ob obokanju ladje okoli leta 1621. Okna so morali zaradi nove obočne konstrukcije na novo prebiti, stara pa zazidati. Stratigrafija ometov oziroma posameznih plasti je v celoti razkrila položaj in obliko baročnih oken. Ta so bila na mestu današnjih, le da so bila spodaj daljša za okoli 30 cm, zgoraj pa so se zaključevala segmentno in ne polkrožno kot danes.

Njihova polkrožna oblika izvira šele iz 19. stoletja, ko so okna v spodnjem delu zazidali, obnovili vse okenske špalete in okna na novo zasteklili, na zunanjščino pa tudi vzidali tri nagrobnike, ki smo jih ob nedavni obnovi prestavili v kripto. Obokanje cerkve so torej izvedli z zelo racionalnim obsegom del, saj so večino starejših ometov na zunanjščini ohranili, to pa pravzaprav lahko rečemo tudi za preoblikovanje oken v l9.stoletju.

V zgodovini kapiteljske cerkve pomeni 19. stoletje posebno poglavje, saj so imeli v zvezi z obnovo cerkve izredno ambiciozne načrte, a vseh na srečo niso uresničili. Eden od uresničenih pa je bila gotovo regotizacija zvonika, ki danes v silhueti Novega mesta pomeni nepogrešljiv poudarek, v preteklosti pa tudi vzor pri novogradnjah ali adaptacijah zvonikov na Dolenjskem. Zato je bil v letošnji obnovi del naporov usmerjen tudi v obnovo fasad zvonika, ki pa je bila zaradi pomankanja denarja izvedena le v njegovem spodnjem delu.

Pravzaprav se je obnova zvonika začela že v letu 2002, ko je bilo izvedeno restavriranje talnega zidca iz lokalnega kamna, peščenjaka, tipičnega gradbenega materiala gotskih cerkva. Restavriranje in delna rekonstrukcija talnega zidca v enakem materialu sta bila seveda nujna osnova za vsa nadaljnja obnovitvena dela.

Pred obnovo smo izvedli nekaj preiskav ometov in beležev z namenom, pridobiti čim več podatkov, pomembnih za stavbno zgodovino oziroma pregled obnovitvenih del v preteklosti ter nenazadnje podatkov za rekonstrukcijo barvne podobe novogotskega zvonika. O času gradnje zvonika v drugi polovici 15. stoletja smo že govorili, manj pa smo vedeli o njegovih predelavah.

Odpadel omet in nekaj sond je razkrilo, da so kamniti stavbni členi v spodnjem delu zvonika nedvomno gotski. Poleg talnega zidca so to pravokotne line in profiliran venčni zidec iz peščenjaka, ki so ga najverjetneje leta 1860 s cementno malto le na novo oblekli.

 Seveda so zvonik obnavljali že prej, vsaj v 17. stoletju, ko je dobil baročno čebulasto streho, istočasno pa tudi nove omete, beljene z apnom, ki so jih leta 1860 nekaj celo ohranili in so v današnji strukturi dobro vidni. Le v spodnjem delu so zaradi delovanja meteornih voda in kapilarne vlage močno propadli. Bolje so se ometi ohranili v zgornjih partijah, kjer je bilo mogoče ugotoviti tudi nekdanjo barvno podobo zvonika.

Na tem mestu nas najbolj zanima izgled po temeljiti prenovi leta 1860, saj je ta obvezujoč pri izbiru barvnih odtenkov pri obnovi. Ugotovili smo, da je bil osnovni barvni ton sten odtenek naravne umbre, vogalniki in vsi ostali reliefno izstopajoči deli pa so bili za več odtenkov svetlejši. Zanimivo j e, da je bila nekdaj v kotu med južno steno zvonika in zahodno steno ladje nameščena nekakšna lopa s streho, katere sledovi so v strukturi ladijskega ometa dobro razvidni.

Lopo so odstranili verjetno ob prenovi zvonika leta 1860, njene sledove pa poskušali prekriti z ometom. Istočasno so nad to lopo, tik pod ponovno odprtim okroglim okencem prebili pravokotno oprtino, ki ima zgolj funkcijo lažjega prenosa materiala v razmeroma slabo dostopno podstrešje.

S povedanim smo okvirno opisali nove najdbe in oris stavbne zgodovine ter nekdanje podobe cerkve na podlagi izvedenih del na zunanjščini. Kot rečeno, so dela zajela tudi zahodni del v sami cerkvi, vendar z obravnavanega vidika še zdaleč niso bila tako zgovorna, saj so komajda prekoračila prag običajnih vzdrževalnih del.

Le po odstranitvi masivnih lesenih vrat vetrolova in sekundarne stopnice pri severnem vhodu so se pokazali ostanki starejših tlakov, in sicer opečnatega in kamnitega. Če upoštevamo še ostanke apnenega estriha v prezbiteriju, odkritega ob demontaži kornih klopi, je imela cerkev do danes štiri različne vrste tlakovanja.

Najstarejši je apneni estrih, odkrit v prezbiteriju. Verjetno je bil izveden tudi v ladji, vendar njegovih ostankov, ali ostankov prvotnega estriha, še nismo odkrili. Nato je sledilo tlakovanje iz opečnih tlakovcev, ki so ga izvedli verjetno sočasno z obokanjem ladje okoli leta 1621.

Tlakovanje so najverjetneje izvedli le v ladji, v prezbiteriju pa so se morali zadovoljiti z apnenim estrihom. Šele v drugi polovici 18. stoletja je cerkev dobila nov enoten tlak, izdelan iz kamnitih plošč. Uporabili so seveda lokalni siv apnenec bolj ali manj pravilnih oblik in različne površinske strukture, ki je še razvidna na tu in tam ohranjenem tlaku.

Očitno pa v začetku 20. stoletja ni več zadovoljevala estetskih predstav, zato so kamnite plošče leta 1901 večinoma odstranili in položili današnje teraco ploščice, istočasno pa namestili lesena vetrolovna vrata. Te smo v okviru nedavne obnove odstranili, pri južnem vhodu pa namestili nova steklena vetrolovna vrata, ki seveda bistveno bolj ustrezajo današnjim funkcionalnim in estetskim potrebam.

Vrsta najdb na zunanjščini je na eni strani rešila precej vprašanj, povezanih z zgodovino cerkve, na drugi strani pa odprla probIem prezentacije. Z upoštevanjem osnovnega izhodišča obnove, da se ohrani večino starejših ometov različnih struktur, se je pojavil določen strah, da bo restavrirana fasada (sl. 2) z množico detajIov in prezentiranih najdb delovala neenotno. Vrsta različnih okenskih odprtin in slabo ohranjene freske so namreč idealna možnost, da ustvarimo povsem ponesrečeno zunajno členitev, ki bi begala večino obiskovalcev, investitorja pa finančno še bolj obremenila.

Prezentacija Ie enega slogovnega obdobja pa že v izhodišču ni bila možna, saj tudi velike obnove v preteklosti niso nikoli zajele celotne stavbe. Zaradi tega smo se odločili, da v skladu s širšim umetnostnozgodovinskim pomenom zvonik prezentiramo v njegovi enotni novogotski podobi, na južni fasadi ladje pa odpremo in zasteklimo okroglo okno nad portalom, drugo okno le neopazno nakažemo z ohranjenim obrisom špalete, slabo ohranjene stenske slike pa so sprva vzbujale določene pomisleke.

Ravno slaba ohranjenost je na koncu narekovala, da jih le dokumentiramo, barvno plast, kolikor jo je bilo sploh še ohranjene, ustrezno utrdimo, celotno površino pa prebelimo. Izjema je le ostanek sinopie v spodnjem delu freske, kjer vidimo svetnikove noge. Ker gre za nežno risba na najstarejšem nakljuvanem ometu, ni bilo pričakovati, da bo rušila likovno enotnost fasade, saj je bil nakljuvan del v okviru restavratorskih del v celoti zakitan.

Obseg srednjeveških fresk pa smo na južni zunanjščini prikazali z izborom temnejšega odtenka beleža, ki tako, resda bolj medlo, tudi likovno odseva nekdanjo zunanjo podobo. V tehničnem smislu smo starejše omete na Iadji in mlajše na zvoniku različno obravnavali.

Vsi novi ometi na ladji so bili ‹zvedeni z apneno malto (A : P =1 : 3) z minimalnim dodatkom (do 2 %) belega cementa. Apno je bilo gašena, staro in uležano, granulacija peska pa od 0-5 mm. Malta je bila nanešena z zidarskimi žlicami na očiščeno in močno navlaženo podlago.

Ker so bile vremenske razmere zaradi vročine manj primerne za optimalno izvedbo zidarsko - restavratorskih del, je bilo potrebno zaglajene omete večkrat navlažiti, da bi preprečili prehitro sušenje. Slednje je bilo potrebno tudi kasneje pri beljenju z razredčenim gašenim apnom.

Beljenje je bilo izvedeno po stari preizkušeni tehnologiji, ki danes žal skorajda ni več v praksi in jo obvlada le še peščica slikopleskarjev. Osnovne zahteve za uspešno beljenje so predvsem navlažena očiščena podlaga, beljenje pa se izvaja samo s čopičem z dolgimi dlakami in z zelo razredčenim apnom.

Zaradi tega je potrebno nanesti vsaj pet slojev beležev, ki se jih nanaša križno (prvi sloj vodoravno, drugi navpično ...), pred vsakim novim slojem pa je potrebno podlago ponovno navlažiti. Beljenje fasad ladje je bilo izvedeno z rahlo obarvanim beležem v tonu svetlega peščenjaka Prebelili smo tudi nekatere kamnite detajle, zlasti klesane vogalnike in špaleto okroglega okna, saj so bili tudi prvotno prekriti (zaščiteni) bodisi s tankim slojem ometa bodisi z beležem.

Površino očiščenega peščenjaka smo ohranili le v špaletah edinega prezentiranega gotskega okna na vzhodni strani ladje, kjer smo zazidani deI svetlobnice obdelali z grobim postrganim ometom, ki tako s temnejšo strukturo ponazarja, da ta omet ni del fasade.

Kot smo že omenili, je bil spodnji, dotrajani omet na zvoniku nadomeščen s sanirnimi ometi, ki imajo funkcijo kopičenja soli v svojih porah, ne da bi se sledovi izsoljevnja pojavili na površini. Seveda je takšna funkcija sanirnih ometov časovno omejena in odvisna od stopnje kapilarne vlage in izločevanja soli. Ker sanirni omet ni primerna podlaga za beljenje z gašenim apnom, smo se pri izboru barve za zvonik odločili za Heliosove silikatne barve, ki so dovolj parapropustne in primerno vodoodbojne.

Oba barvna tona, osnovni temnejši in svetlejši na reliefno izstopajočih deli so narekovali rezultati predhodnih raziskav prvotnih beležev. Čeprav je bilo obnovljeno le vznožje zvonika, to pomeni osnovo, ki bo merodajna tudi pri nadaljevanju restavratorskih del na zvoniku v prihodnjih letih.

Župnijski urad Kapitelj se je v avgustu po izvedenih delih na fasadi lotil še nove zasteklitve vzhodnega gotskega okna v prezbiteriju. Obstoječi vitraž iz okroglih pihanih stekelc je namreč mestoma močna propadel in so ga zato poskušali večkrat, žal nestrokovno, zakrpati, pri čemer so naredili več škode kot koristi, saj so večinoma uporabili silikonski kit in čisto cementno lepilo, ki ga je seveda ob temeljitem restavratorskem posegu težko odstraniti.

Vendar seje še pred demontažo obstoječega vitraža izkazalo, da so kamniti delilni stebrički in krogovičje v obliki ribjega mehurja tako slabo ohranjeni, da brez posega na kamnitih delih nova zasteklitev ni smiselna. Tako so restavratorska dela zajela celotno okno. Pred postopkom smo izvedli osnovno dokumentiranje in pregled stanja, ki sta pokazala nekaj zanimivihnadrobnosti.

Na zunanjščini smo odkrili dva kamnoseška znaka, ki ju sicer poznamo z drugih stavbnih členov prezbiterija. Glede delavniških povezav ne prinašata kakšnih novih spoznanj, pomenita pa dodaten dokaz, da je bila gradnja prezbiterija izvedena enovito v začetku 16. stoletja.

Ugotovili smo, da so delilni stebrički na notranji strani okna močno rdečkasto obarvani, kar lahko nedvomno pripišemo posledici požara, najverjetneje tistega leta 1576. Delilni stebriči in krogovičje so torej še prvotne sestavine, ki jih kljub kasnejši predelavi spodnjega dela okna niso nadomestili z novimi.

Doslej izvedena kamnoseško-restavratorska dela so zajela zamenjavo spodnjega dela okna, ki je zaradi meteornih voda močno propadel, ter zamenjavo posameznih dotrajanih delilnih stebričev. Za izdelavo novih stebričev je kamnosek uporabil dolenjski peščenjak iz Čateža ob Savi, ki je po barvi in strukturi podoben originalnemu.

Manjše poškodbe so bile zakitane deloma z apneno malto, deloma pa s posebno maso BL-System. Prhki deli peščenjaka, zlasti v krogovičju, so bili natopljeni z apnenim cvetom. Po montaži novih vitražev bo vsa površina zaščitena z ustrezno toniranimi apnenimi beleži. Spodnji zazidani del okna postopkov nismo odpirali, kar lahko opravičimo le s hudimi finančnimi obremenitvami.

So pa dela zastavljena tako, da ga bo mogočE ob celovitejšem restavratorskem posegu na ostalih oknih mogoče brez tehničnih zapletov odpreti. Posebne pozornosti so bile deležne tudi prvotne kovinske palice, ki so bile ustrezno očiščene in zaščitene. Imajo funkcijo statične povezave delilnih stebričev, nanje pa se bo s pomočjo prvotnih vadil oprla tudi svinčena konstrukcija vitraža.

Sami vitraži kapiteljske cerkve bi zahtevali posebno obravnavo, zlasti tisti v oknih prezbiterija, ki jih je uničil bombni napad leta 1944. Zaradi svoje vsebine so postali po drugi svetovni vojni politično sporni, zato so jih morali zakriti. Po bombardiranju so jih nadomestili z današnjimi vitraži, deloma pa so še ohranjena v samem krogovičju. V tem delu jih bomo poskušali ohraniti v največji nožni meri, medtem ko bodo vitraži v samih okenskih odprtinah zamenjani z novimi, ki pa naj bi bili pa barvni vrednosti sorodni z obstoječimi. Ker rekonstrukcija še ni dokončana, bomo o tem segmentu obnove poročali v prihodnosti.

Obnovitvena dela na kapiteljski cerkvi so bila v letu 2003 zaradi pomanjkanja finančnih sredstev izvedena v omejenem obsegu, kljub temu pa jih lahko označimo kot zelo uspešna, kar gre pripisati predvsem veliki obnovitveni vnemi župnijskega urada ter seveda izvajalcem. Z razliko z običajnimi obnovami cerkva so dela tekla povsem po načelih konservatorske in restavratorske stroke, zaradi katerih je stavba obdržala tudi večino svojih originalnih sestavin, zlasti ometov, kar je dandanes v slovenskem prostoru redkost.

S tem je stavba obdržala svojo historično pričevalnost in pripovednost, ki jo bo širša strokovna in laična javnost ob nadrobnejšem ogledu brez večjih težav zlahka razpoznala. Čeprav bo mogoče nevednega obiskovalca motila mestoma različna površinska struktura ometov, je ta z ustreznimi beleži dovolj poenotena, da ne ruši skladnosti celote in vtisa enovitosti. Če smemo reči, daje kapiteljska cerkev v Novem mestu stara gospa, potem posamezne gubice na njenem  obrazu vzbujajo le še večje spoštovanje in občudovanje.

Povzeto po pisanju Roberta Peskarja "Hodil sem po zemlji naši..." - Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici, 243 - 257, Ljubljana

 
* obvezno